Rane naših bratov: roman
Žanr | biografski roman, družbenokritični roman, zgodovinski roman |
Narodnost | francoska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2019 |
Založba | Sophia |
Prevod |
Jasmina Žgank |
Ključne besede | Komunizem, Ljubezen, Razstreliva, Sodišča, Sodni procesi, Uporništvo, Zapori, Zaporniki |
Zvestoba ideji in ljubezen do žene
Roman o Fernandu Ivetonu, Alžircu francoskega rodu, je biografija mladeniča zanesenjaka, ki se v prvi polovici 50. let 20. stoletja v Alžiriji oplaja s komunističnimi idejami. To je čas, ko se Francozi zavedajo, da bodo morali kmalu zapustiti še eno izmed svojih kolonij. Ob stiku s podobno mislečimi prevzame nalogo, da bi v tovarni, kjer je zaposlen, podstavil razstrelivo. Ne prav nevarno, le toliko, da bi nadrejene nekoliko preplašil in jih zbudil iz njihove vzvišenosti. Toda zadeva spodleti. Ivetonu pridejo na sled, še preden se kaj zares zgodi. Ker pa so malo prej podobni napadi že terjali žrtve, zanj skorajda ni več rešitve. Odvetnika po uradni dolžnosti se ne upata zameriti oblastem, proces se vleče. Ostaja le lažno upanje. Edina, ki res verjame v Ivetonovo nedolžnost, je njegova žena Francozinja. Kljub temu, da sama komunističnim idejam ne verjame in jih tudi ne podpira, neomajno stoji ob možu. Predano stori vse, kar je v njeni moči, da bi ga izvlekla. Roman je sestavljen tako, da se izmenjujejo poglavja o dogajanju okrog Ivetonovega procesa v Alžiriji in poglavja o razmerju med Ivetonom in ženo pred leti v Franciji. Kruta dejstva razneži pripoved o dveh mladih ljudeh, ki sta si neomajno zvesta vse od takrat, ko sta se spoznala. Pripoved o zvestobi idejam, pa o zvestobi in ljubezni do sočloveka, ki bi lahko premagali vse ovire. Če le ne bi bilo nesrečnega pogojnika. Roman temelji na resničnih osebah in dogodkih. Kot omenja spremna beseda, je obsodba moralno zaznamovala tudi enega izmed kasnejših francoskih predsednikov. Alžirske vojne Francozi namreč vse do danes niso preboleli, kar se odraža tudi v leposlovju. Branje za vse, ki imajo radi čustvene zgodbe, ne glede na njihov konec.
Objavljeno: 21.06.2020 16:25:35
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:41:50
…Fernand ji ne prikriva, da voli s svojimi in za svoje, za delavce, in čeprav ni bral Marxa kot njegovi vodje, vseh strani Kapitala in tisočev opomb pod njimi, niti za trenutek ne dvomi, da bo treba nekega dne, čim prej, tem bolje, vse skupaj vreči v zrak, bogatune, milorde, rentnike, kreze in kanalje – vse, ki si lastijo produkcijska sredstva, kot pravijo vodje v stranki. Ona se smeji. Zakaj pa ne? Komunizem bi lahko bil dober, ja, gotovo, a pod pogojem, da bi uveljavili resnično enakost za vse, brez visokih živin, birokratov, propagande ali političnih komisarjev, a tako ni nikjer, niti v Sovjetski zvezi, razlaga. Fernand ji ne namerava oporekati: bi ji sploh lahko? V odgovor se ji malce trapasto nasmehne. …
Str. 26