Rane rane

Rdeča pisava na beli podlagi, rdeča »zareza« v sredico knjige: pesniški prvenec igralke, performerke, pevke in pesnice Anje Novak – Anjute »Rane rane« je deklarativen in udaren že s svojo zunanjo, fizično oziroma vizualno podobo. Z izstopajočo rdečino na belini odkrito napoveduje svojo vsebino, poudarja svoj naslov. V samem osrčju, srži zbirke so namreč glasovi raznoraznih ran in zarez v človeško telo ter subjektiviteto, zabeležena so posledična krvavenja, ki nosijo vsaka svojo poetično, unikatno zgodbo. »Človek // je vse kar me zanima«, pravi ena od pesmi: to lirsko izjavo oziroma celotno poemo bi lahko smatrali kot temeljno »vodilo« zbirke, saj »Rane, rane« detektirajo in secirajo človeka v vseh njegovih ekstremih, v njegovih prekoračenjih meja, transgresijah, ki vodijo do raztrganin – se pravi zapisujejo človeka, ki krvavi od življenja. Anjuta v okviru tega razbira vse boleče tragedije, vsa grozeča nasilja, žalosti, obupanosti, pa tudi vsa upanja in zanose, pri čemer se vztrajno drži vitalnih sil humorja in igrivosti, ki tudi v najgloboljih teminah poganjajo cikel življenja.

Zbirka, ki se v svojem temelju spogleduje z izročili šansonov, bluesa, baladnosti in tako dalje, je po eni strani – tematsko, konceptualno, ritmično in vizualno – zelo homogena: rdeča barva krvi se oglaša skozi pesmi različnih »odrtih« eksistencialnih stanj, lirski ritem je povečini močan kot utrip srca, impulziven, nemiren, usoden, vezan. Po drugi stani pa so »Rane rane« tudi zelo »razvejene«, širijo se navzven skozi druge glasove, umetniške oblike, za kar poskrbi metatekstualnost, intermedialnost zbirke. Vsako posamično pesem spremlja QR koda, ki bralstvo usmerja na spletno stran, kjer najdemo dodatne (vizualne, glasbene, gledališke, poetične) interpretacije teh pesmi, v katerih so udeleženi različni ustvarjalci, umetniki, vključno s samo avtorico. Prazne rdeče strani v sredini zbirke prav tako ustvarjajo potencialen (nov) prostor izražanja, prazna mesta, ki jih bralci in bralke zapolnijo s svojimi podobami in besedami, s pomočjo sugestije avtorice (glej kazalo). Zbirka tako izžareva nekakšno polifonijo oziroma mnogoglasje, daje besedo številnim posameznikom in individualnostim, želi beležiti vsak krik, vsako bolest, vsak vpis v svet. Čeprav gre večinoma za prvoosebne, konfesionalne pesmi (z nekaj skorajda baladno-pripovednimi), se v celoti zdi, da govori nešteto oseb, da dobivamo obilo subjektivnih informacij iz različnih smeri.

»Rane rane« pri tem ne ostanejo v splošnosti, abstraktnosti, ampak dajejo tudi imena, označbe posameznim ranam (na kar napotujejo različne sekvence knjige s specifičnimi naslovi). Lotevajo se na primer akutnih, občutljivih tematik družinskega nasilja, kjer pesmi pogosto pod plastjo črnega, obešenjaškega humorja razkrivajo razdiralno nasilje, degradacije (družinskih) odnosov oziroma cel spekter fizičnih in psihičnih zlorab. Večkrat se srečamo tudi z »ljubezensko« liriko, ki ljubezni nadeva različne obraze: od globoko občutene predanosti, ki deluje konstitutivno znotraj neke persone, pa do destruktivne, toksične, obsesivne strasti.

Vse te strasti, nasilja in ljubezni se vselej pretakajo skozi telo, ki funkcionira kot (poetični) nosilec (fizičnih) ran in kot prevodnik njihovega pomena. Telo je zvezano tako z Erosom kot Tanatosom, pogosto je ujeto v njuno igro. Erotika ima že na splošno v zbirki močno prezenco, največkrat v zvezi z ljubezenskimi odnosi, pa tudi v relaciji subjekta do samega sebe, ko se spoznava skozi (lastne) libidinalne sile. Še posebej vitalno deluje takšen eros v kombinaciji z nezgrešljivim avtoričinim humorjem, ki vzpostavlja edinstveno atmosfero mesenosti, samo-zaznavanja – iz takšnih pesmih veje skorajda neuničjiva volja, strast. Po drugi strani pa skozi tekst prodirajo tudi »temačno seksualiziranje«, gon smrti, Tanatos. Najbolj presunljivo se to izkaže v pesmih o anoreksiji, kjer telo z uničevalno slo požira samo sebe, pridobiva moč iz lastnega izničenja. Pesem z naslovom »Amor eksija« je v tem kontekstu zelo pomenljiva: napotuje na morbidno samo-ljubezen, ki se poraja in se pokončuje v stradežu lastnega telesa, kjer se samo-nadzor in destruktivna sila izčrpavata v anihilaciji svojega telesnega in psihičnega prostora.

Med vsemi temi pesniškimi uprizarjanji raznoraznih ran pa še posebej sveže in domiselno delujejo kratke poeme, ki na nek način delujejo kot besedne igre oziroma kot ustvarjanje humornih aforizmov, pesniških sentenc in ki po svoje zaobračajo in dopolnjujejo znana rekla, fraze, resnice ali modrosti (na primer: »Bistvo je očem nevidno // Zato se ljudje poljubljamo / z zaprtimi očmi«). Poseben skupek igrivosti reprezentirajo tudi besedila, ki se poigravajo z nonsens poezijo, s pravljičnimi elementi. Tukaj se domišljija, imaginacija in ludizem uspešno spajajo z jedkim, hitrim ritmom ter ustvarjajo bizarne, a še kako »resnične« skice realnosti. Pesmi kot sta »Princ« in »Vroče gori« se na primer (ob prvem vtisu) naslanjata na izročilo balad in romanc, a tej tradiciji pridata sodoben zaobrat, jo transformirata, s čimer kreirata specifičen vpogled v odnose, razmerja moči in duševnosti.

Za pesmi zbirke »Rane rane« bi lahko rekli, da je zanje značilna nekakšna hiperboličnost v izreki in svojevrsten patos, ki pa ohranjata privlak svežine in pravšnje odmerjenosti, zaradi česar se besedila nikoli ne spustijo v nehoteno banalnost. Pogosto je tudi intenzivno gibanje med različnimi, nasprotujočimi si registri, zaradi česar dobimo občutek »nevrotične naelekternosti« teksta, nepomirljivosti življenjske dialektike. Pesniški glasovi nam neredko sporočajo, da je biti v svetu včasih (ali pa pogosto) zaradi vseh teh paradoksov in bolečin lahko neznosno: a ekskurzi v poezijo in umetnost dajo temu novo dimenzijo, naredijo eksistenco znosnejšo. Včasih je pač potrebno peti skozi rane, skozi življenje. In mogoče je v tem tudi odgovor na sprejemanje tega, kdo smo, kakšni smo sami v sebi. Pesem »Antitelo« postavlja nekakšno pesniško, retorično vprašanje. »Kako naj sprejmem / samo sebe v dom / svojega telesa«. Morda je (takšna) poezija eden izmed načinov zasidranja ali pa vsaj približnega umevanja sebstva.