Ranjena krila
Žanr | družbeni roman, ljubezenski roman |
Narodnost | kanadska literatura |
Kraj in leto izida | Dob pri Domžalah, 2006 |
Založba | Miš |
Zbirka |
Zorenja |
Prevod |
Darica Majer Leban |
Ključne besede | Bolezni, Dekleta, Duhovi, Ljubezen, Smrt |
Mladostniška ljubezen prepletena s skrivnostjo
Adrien, protagonistki romana Ranjena krila, je pred dvema letoma počila možganska anevrizma. Po hudi izkušnji jo starša skušata na vse načine zaščititi, saj obstaja možnost, da se dogodek ponovi, kar bi za petnajstletnico pomenilo gotovo smrt. Ker jo nenehna skrb staršev in njeno zdravstveno stanje zelo obremenjujeta, se odloči oditi k teti, ki vodi poletni tabor, v katerem bi opravljala počitniško delo. Ob prihodu v tabor se ustraši, da tamkajšnjemu dogajanju ne bo kos. Moti jo čudaška teta, predvsem pa njeni vrstniki, ki poleg nje skrbijo za otroke. Vodilno vlogo igra Connor, ki Adrien terorizira na vsakem koraku. A Adrien v taboru spozna tudi fanta Paula in med njima se razvije posebna vez, naklonjenost, že zaljubljenost. Oba, sprva depresivna najstnika, skupaj preživljata prosti čas, veliko razmišljata o življenju in smrti ter se spoznavata. Kmalu spet pričneta verjeti v lepote in smisel življenja. Adrien ves čas spremljajo paranormalni pojavi, prikazujejo se ji duhovi in prikazni, ki si jih ne zna razložiti. Neprestano se ji pojavlja pet mladih, že mrtvih deklet, ki ji iz onostranstva pošiljajo skrita sporočila. Trudi se jih razumeti in ko premleva njihov pomen, vse nakazuje, da pri tem odločilno vlogo igra prav njena čudaška teta. Toda, kakšno vlogo ima le-ta pri tem in, ali bo Adrien sposobna priti skrivnosti do dna? Mladinski roman, v katerem se prepletajo ljubezen, mladostniško iskanje samega sebe in fantaziranja. Beth Goobie je ena izmed najvidnejših sodobnih kanadskih mladinskih pisateljic. Njena dela obravnavajo predvsem teme zlorabljenih, prizadetih in nemočnih otrok. Leta 2000 so kanadske knjižnice knjigo Ranjena krila izbrale za najboljši mladinski roman.
Objavljeno: 22.07.2022 11:56:28
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:50:06
“Adrien je le skomignila. Pica je pica. Kako lahko nekdo, ki ni Italijan, povezuje pico s tradicijo? Vstopila je v hiško, da bi se umila, nato pa je s sklonjeno glavo stekla okrog hiške naravnost proti jezeru. To jutro je bilo res dolgo in brez odmorov. Komaj je čakala, da ugotovi, če se bodo duše pojavile na dan, kot je ta, ko je tabor poln ljudi, ki se smejejo, se kličejo, prihajajo in odhajajo.” (str. 45)