Razblinjajoča se polovica
Žanr | družinski roman (tudi rodbinski), zgodovinski roman |
Narodnost | literatura ZDA |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2021 |
Založba | Hiša knjig, HKZ |
Prevod |
Anja Bakan |
Ključne besede | Dvojčki (ljudje), Matere in hčere, Partnerski odnosi, Rasizem, Sestre, Transseksualnost |
Enojajčni dvojčici Desiree in Stella sta v rosnih najstniških letih na skrivaj odšli iz rojstnega mesta imenovanega Mallard, kjer je zgodba njunega pobega postala živa legenda. To je bil majhen kraj, ni ga bilo najti na nobenem zemljevidu, poseben pa zato, ker so si prebivalci črnskega porekla iz roda v rod prizadevali, da bi bila koža njihovih otrok za odtenek manj temna. Sestri, nekoč kot eno, nerazdružljivi, popolnoma enaki in hkrati v svojem bistvu različni, kasneje stopita na ločeni poti. Po štirinajstih letih se Desiree vrne domov, s seboj ima deklico, »črno kot katran«. Stella pa že mnogo pred tem svojo svetlo polt izkoristi za vstopnico v svet, ki ji sicer v času rasnega razslojevanja ne bi bil dostopen. Vendar preteklosti ne more ubežati, pregrada, vztrajno grajena pred resnico, se prične krhati. Vodilo pripovedi je v tem, da je življenje majhna množica priložnosti in vlog, ki jih sprejemajo glavni protagonisti. Ob prizadevanju po iskanju varnosti in lastnih korenih v izogib samoti in praznini je močno prisotna želja po spremembi, postati drugačen morda pomeni biti sprejet, izpolnjen ali srečnejši. Britt Bennett je ameriška pisateljica mlajše generacije, Razblinjajoča se polovica je njen drugi roman in hkrati prvi v slovenskem prevodu. Domišljeno napisano delo je bilo uvrščeno med finaliste ženske nagrade za leposlovje.
Objavljeno: 29.12.2021 13:27:09
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:48:10
V celem življenju je naredila eno zanimivo stvar, toda to bo do konca svojih dni skrivala pred svetom. Ko jo je Loretta spraševala o otroštvu, se ji je vedno zataknilo. Nobenih spominov na mladost ni mogla deliti, ne da bi pričarala še Desiree; vsi njeni spomini so bili razklani na pol, sestro je izrezala iz vseh, in zdaj so se ji zdeli tako samotni – Stella, ki se sama kopa v reki, ki pohajkuje čez polja sladkornega trsa, ki zasopla beži pred gosko, ki teče za njo po cesti. Samotna preteklost, samotna sedanjost. (str. 188)