Razkropljeni po zemlji

Razkropljeni po zemlji je prvi v slovenščino preveden roman japonske avtorice Yoko Tawada, ki jo sicer poznamo po knjigi esejev Eksofonija ali poti iz materinščine. Gre za prvi del trilogije, v katerem se avtorica pravzaprav ukvarja z zelo podobnimi temami kot v omenjenih esejih – vprašanji (izgube in iskanja) identitete, domovine, jezika. Sama dobro pozna življenje v več jezikih in kulturah, saj že štiri desetletja živi v Nemčiji in piše tudi v nemščini.

Za roman, ki bi ga lahko označili za distopijo, je značilna polifoničnost, saj posamezna poglavja izmenično podajajo različni pripovedovalci. Druži jih dejstvo, da so se vsi znašli v nekem vmesnem prostoru – naj si bo med državami, jeziki ali identitetami. Potem ko se njihove poti v nekem trenutku prekrižajo, se povežejo v druščino, ki skupaj potuje po Evropi. Namen oziroma cilj potovanja je najti sogovornika za osrednjo protagonistko Hiruko, ki je zaradi ekološke katastrofe ostala brez domovine. Na poti jo spremljajo jezikoslovec Knud, ki Hiruko vidi v televizijski oddaji in se navduši nad njeno govorico – izumila je namreč čisto svoj jezik, ki je mešanica skandinavskih jezikov –, indijski študent Akaš in Nora. Ko naposled najdejo Tenza, se izkaže, da ni to, za kar se izdaja oziroma kar so predvidevali, da je.

Roman slika globalizirani svet, za katerega je značilno prepletanje in posledično spreminjanje različnih kultur, v katerem postajajo meje vse bolj zabrisane, z njimi pa vse bolj izginjajo tudi strogo zamejene in enoznačne identitete, koncepti, kot je na primer nacionalnost, pa se izkažejo kot preživeti. Vzdušje v romanu ni niti najmanj katastrofično, saj je pisanje prežeto s humorjem in absurdom. Zaradi različnih pripovedovalcev so v romanu prisotni raznoliki registri, kar je bil gotovo tudi velik prevajalski izziv.