Razpoložena za Pariz
Žanr | družbeni roman, spomini |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2015 |
Založba | Beletrina |
Ključne besede | Mesto, Reportaže, Urbani prostor |
"Ali lahko v ljubezni najdeš kaj bolj začarajočega kot upiranje ženske, ki te hkrati prosi, da ne izrabiš njene šibkosti?" (str. 20)
Razpoložena za Pariz je sedma knjiga omenjene avtorice in zbir presunljivih življenjskih zgodb nekega mesta, Pariza, ki se vežejo najsi bo na preteklosti kot na sodobnost. Opisuje mesto nasprotij in mesto, v katerega se obiskovalec zaljubi; mesto umetnosti in revolucij; mesto prostitutk in francoske glasbe, steznikov in muz; mesto templjarjev, kraljic, kurtizan in plemkinj, ki so vodile literarne salone, kjer so se zbirali intelektualci tistega časa in si prebirali pisma ter s kritično mislijo rušili dvor. Pri pisanju pričujoče knjige je uporabljala članke, kolumne, eseje, reportaže, ki jih je od leta 1998 do 2015 pisala za različne rubrike in priloge Dela. Zanima jo duh mesta, njegovi umetniki, njegova zgodovina, njegovi značilni pojavi. Vesna Milek je sicer Delova novinarka in avtorica dveh knjig z izbranimi intervjuji s pisatelji in filmskimi ustvarjalci (založba Umco), zbirke kolumn Brez filtra (VBZ) in treh romanov Kalipso (2002), Če (2005) in Cavazza (2011) – vsi trije so izšli pri Študentski založbi in se uvrstili med najbolj prodajane romane v Sloveniji. Avtorica o pisanju pravi: “Kar precej je podatkov, ki jih je treba ponotranjiti in pregnesti, da jih lahko suvereno zapišeš, pri tem sta mi pomagali urednica Špela Pavlič in tudi Jana Pavlič, ki je enciklopedija Pariza. (…) Jaz sem se bolj usmerila v vonje, zvoke, barve, glasove atmosfere nekdanjih Parizov. To me vznemirja, medtem ko me sodobni Pariz zanima. Doživljam ga kot vsoto vsega, kar je pripeljalo do tega trenutka zdaj.”
Objavljeno: 28.05.2020 15:13:01
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:41:39
“Femme fatale. Tak malce nostalgičen, malo zdrsan izraz. Vsaka ženska si želi biti usodna, vsaj enemu moškemu, nič novega. In vsak moški, če ga to že ni oplazilo, hrepeni po srečanju z žensko, ki bi ga zapeljala tja, kjer še ni bil. Stremljenje po usodnosti, po Lepoti, ki te zaslepi, ki ti zamaje temelje, najbrž res ni nič drugega kot stremljenje po nečem, česar ne moreš doseči. Ne nazadnje usodnih boginj in žensk mrgoli v grški in rimski mitologiji in tudi v hebrejski mitologiji so si pred udomačeno Evo zamislili Lilit, žensko upornico, hudičevko, kačo skušnjavko.” (str. 87)