Rdeča šmarnica

Pričujoče Bobinovo delo je svojsko poglobljeno in poetično razmišljanje o človeku v sodobnem svetu. Idejno izhodišče dela je nasprotje med tehnološkim in ekonomskim napredkom sveta in njegovo človečnostjo, srčnostjo, ki ju sodobni svet razkraja. Bobinove besede zvenijo kot boj za lepoto, povabilo k vztrajanju pri odprtosti srca za lepo, ki nas obdaja, poziv k prepoznavanju in ohranjanju izjemnosti in čudežnosti človeškega življenja sredi sodobnega vsakdana, sveta, v katerem je modernost popolni zločin (str. 20). Zdravilo strojnosti, tehničnosti, brezdušnosti sveta sta glasba in beseda, delo je hvalnica pisanju, ki postane sredstvo za ohranjevanje trenutkov, ko se človeku razodene višje bistvo lastnega obstoja. Če so bele šmarnice ali solzice simbol žalosti (npr. Marijine ob izgubi Sina), so Bobinove rdeče šmarnice simbol življenjske radosti, tistih isker višje svetlobe v človeški temi, ki nam jih je dano prepoznati v navidezni nesmiselni vsakdanji rutini naših življenj. Bobinovi zapisi se stopnjujejo, rasejo in preraščajo okvir njegovega konkretnega časa in prostora. Avtor se postavlja v dialog z misleci in umetniki iz preteklosti (Descartes, Pascal, Novalis …), izjemnost, čudežnost obstoja najde v ljudeh z izjemno življenjsko usodo (npr.  Jacqueline du Pré), v svetu ki ga obkroža (mehkoba blazinic mačje tačice, nasmeh spečega dojenčka med sivimi obrazi v vagonu metroja, svetleča zrnca v granitnih kockah pločnika …). Kriterij časa in prostora se postopoma pogosto razblini, razumske človeške sodbe preglasijo fragmentarne čutne zaznave – stanje, ki močno spominja na človeške sanje. Prav slednje so sprožile tudi nastanek dela, ki se po besedah avtorja razvija med dvojimi sanjami »prve sanje so mi omogočile odpiranje besedila, teme, smeri, razvoja […] te sanje sem lovil s sledmi črnila in kmalu spoznal, da je majhno pleme rdeče šmarnice sestavljeno iz ljudi in pesmi, iz premikov svetlobe med listjem, iz raznolikega rodu, pripravljenega na spremembe. Njegova značilnost je, da se upira vsakemu vdoru iz sveta trga, iz sveta sodobne tehnologije. Na nek način so to neke vrste zveze upornikov.« Besedilo je razdeljeno na številne krajše sestavke, zaključena posamezna avtorjeva razmišljanja, ki jih lahko beremo tudi po poljubnem zaporedju. Jezik je zelo poetičen, medbesedilnost pogosta, omembe različnih osebnosti številne. Osnovnemu besedilu Rdeča šmarnica sta dodani še dve besedili, ki okrepita sporočila temeljnega teksta: Pesniki so pošasti (v katerem ob Ani Ahmatovi in drugih Bobin poglobi razlago pomena pesnikov za družbo) in Žvižgajoči štukater (v katerem Bobin predstavi pomen poglobljene kontemplacije, pisanja poezije in posebne čuječne pozornosti do sveta in življenja.) Delo zahteva pozornega bralca, je čudovito ravnotežje lepote literarnega teksta, subtilne kritike družbe in večnih filozofskih vprašanj. Cristian Bobin je v slovenskem okolju dobro poznan, prevajan in uveljavljen avtor, delo Rdeče šmarnice je njegovo zadnje delo,  v originalu je izšlo oktobra 2022, le mesec pred avtorjevo smrtjo.