Rdeče
Žanr | družbeni roman, ljubezenski roman |
Narodnost | nemška literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2007 |
Založba | Cankarjeva založba |
Zbirka |
Moderni klasiki |
Prevod |
Slavo Šerc |
Ključne besede | Družba, Glasba, Govori, Ljubezen, Pogrebi |
Sprehod po življenju
Glavni akter romana Rdeče je Thomas Linde, predan pogrebni govorec in ljubitelj džeza. Uvodoma doživi prometno nesrečo, ko ga v križišču pri prečkanju rdeče luči zbije avto. V bitki s smrtjo se vrača v preteklost, spominja se svojih pogrebnih govorov, preko katerih se bralcem razkriva njegovo življenje. Na enem izmed govorov se je vanj zaljubila veliko mlajša Iris, med njima se je spletla ljubezenska zveza, v kateri je Iris zanosila. Lindejevi govori so bili znani po velikem sočutju, milini in lepoti, tako da ga je celo njegov dolgoletni prijatelj Aschenberger želel za govorca na svojem pogrebu. Da bi bil Linde sposoben udarnega govora, ob katerem bi vsi onemeli, se poda v raziskovanje prijateljevega življenja. Tako v njegovem stanovanju najde podrobne načrte Berlinskega stolpa zmage in paket z razstrelivom. Odkrije, da je prijatelj, razočaran nad življenjem, le-tega želel razstreliti. Ker šokirani Linde ne ve, kam z razstrelivom, ga je od tedaj nosil s seboj. Skozi celoten roman se nam pojavlja motiv rdeče barve, o kateri glavni junak piše razpravo, obenem pa predstavlja simbol revolucionarnega življenja v takratni Nemčiji. Večkrat nagrajeni roman o upanju, ljubezni in vprašanju smisla. Dela nemškega avtorja Uweja Timma so prevedena v več svetovnih jezikov. Pri nas je med mladimi bralci poznan predvsem po delu Dirkalni pujs Rudi Rilec, leta 1990 nagrajenim z Literarno nagrado nemške mladinske književnosti.
Objavljeno: 22.06.2021 12:08:20
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:45:45
“LEBDIM. Od tu zgoraj imam dober pregled čez celotno križišče, cesto, pločnike. Tam spodaj ležim. Promet je zastal. Skoraj vsi vozniki so izstopili iz avtomobilov. Zbrali so se radovedneži, nekaj jih stoji okrog mene, nekdo drži mojo glavo, zelo previdno, neka ženska kleči ob meni. Eden od avtomobilov je zapeljal v izložbo urarne, znamke od tu zgoraj ne morem prepoznati, v znamkah avtomobilov tudi sicer nisem posebno dobro podkovan. Velika izložbena šipa, ki je v zrak zletela kot svetleč se oblak, leži zdaj na tleh, v drobcih se svetlikajo hiše, drevesa, oblaki, ljudje, nebo, vse od tu zgoraj je velika sestavljanka, vendar vse črno-belo. Čudno je, da ni nikakršnih barv, nenavadno je tudi, da oni tam spodaj ne čuti nobenih bolečin. Oči ima odprte.” (str.7)