Reci, kdaj
Žanr | ljubezenski roman |
Narodnost | literatura ZDA |
Kraj in leto izida | Izola, 2006 |
Založba | Meander |
Prevod |
Andrea Potočnik |
Ključne besede | Ločitev |
Frank Griffin ima na videz popolno življenje. Udobno, mirno in zadovoljno živi skupaj s svojo zadržano in skromno ženo Ellen in njuno sedemletno hčerko Zoe, ki jo oba obožujeta. Vse dobro in prav je v njihovem lepem malem svetu, dokler nekega dne vanj ne trešči neprijetna novica, ki jo oznani Ellen. Ima ljubimca in želi ločitev. Čez noč se vse nepreklicno spremeni in iz zakoncev se spremenita v sostanovalca.
Kaj sedaj? Kako naprej? Priznati svoj del krivde, odpustiti in se boriti za svoj zakon, ali zanikati krivdo, obsoditi izdajstvo in iti naprej? V zabavnem in prepričljivem romanu spremljamo vzpone in padce moža in očeta, ko se včasih uspešno, včasih manj uspešno spoprijema z vsakodnevnimi izzivi. Slog Bergove je eleganten in svoje junake pozna do obisti. Predstavi jih toplo in domače, lahko bi bili naši znanci.
Objavljeno: 24.07.2017 18:32:44
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:34:26
»Si vedel, da sem tisti večer, preden je mama hotela odposlati vabila za najino poroko, telefonirala in jo prosila, naj jih ne odpošlje?«
Otrpnil je. »Ne.«
»Ja, pa sem. Vedela sem, da ni pametno, da izpeljeva to poroko. Mami pa mi je rekla nekaj takega kot »oh, ljubica, ne skrbi, vsi se tako počutijo, preden se poročijo, samo živčna si«. In potem sem pomislila, kako bi se počutil, če bi ti povedala, da se nočem poročiti s tabo. Tako zelo si mi bil všeč, bil si moj prijatelj in nikoli si ne bi mislila, da …« Skomignila je z rameni. »No, in zdaj sva tu.«
»No, hvala, ker si mi to povedala, Ellen. Zdaj se počutim toliko bolje.«
»Nikar, Griffin. Tudi meni ni lahko. Misliš, da mi je lahko? Tolikokrat sem zjutraj sedela za kuhinjsko mizo, ko sta vidva z Zoe že odšla, in jokala. Samo … jokala. Včasih sem tam sedela cele ure. Pogosto sem se oblekla, tik preden se je Zoe vrnila iz šole.«
Kako je to mogoče? Predstavljal si je samega sebe med službo: en sestanek za drugim, s sodelavci si izmenjujejo šale, ne da bi se česa zavedal, je sedel za računalnikom, doma pa je njegova žena s solzami zalivala svoje koruzne kosmiče.
Kdaj mu je nehala razlagati o stvareh? Se jih je res tako malo zavedal? Spomnil se je neke risanke, ki jo je gledal, ko je bil še otrok. Neki moški se je vozil po ulici in ko se je počasi obrnil nazaj, je videl, da mu manjka pol avta. Nato se je zaletel. Šele takrat. Griffin se je spomnil tudi tega, kaj si je ob tem mislil: Zakaj se je tip sploh obrnil? Zakaj se ni kar peljal naprej?
»Nekoč,« je rekla Ellen, »sem šla celo k psihiatru.«
»O, krasno!« Griffin si je predstavljal prizor, kako neka ženska s težkim naglasom in z ruto, zavezano na glavi, secira njun zakon in razmišlja, koliko bo lahko izvlekla iz tega prasca. (Str. 85)