| Žanr | kratka zgodba |
| Narodnost | nizozemska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2024 |
| Založba | Cankarjeva založba |
| Zbirka |
Moderni klasiki |
| Prevod |
Mateja Seliškar Kenda |
| Spremna beseda |
Aljoša Harlamov |
| Ključne besede | človek in narava, Reke, Usoda |
V knjigi Reke so zbrane tri kratke zgodbe, po katerih plujemo z različnimi junaki po treh različnih rekah in v različnih časovnih obdobjih.
V prvi zgodbi se skorajda propadli gledališki igralec poda na reko Aisne v Franciji. Žena in njegov agent sta mu namreč postavila ultimat: družina in služba ali alkohol. V nahrbtniku ima “zadnjo” steklenico viskija. Na kanuju se spopada z lastnimi demoni in naravnimi silami. Oboje ga pelje v veliko katastrofo.
V drugi, najdaljši zgodbi, dva zelo različna fanta druži globoka medsebojna naklonjenost. Revnemu Konradu je usojeno, da bo postal splavar, Juliusu, da bo njegov šef. Tako kot se domači Rodach izliva v Maino in Maina v mogočni Ren, tudi onadva sanjarita o potovanju izven znanih meja.
V tretji zgodbi je reka tiha priča starodavnemu sporu brez začetka in konca. Zemlja na desnem bregu pripada katoliški družini Cobrèjevih, na levem bregu pa hugenotom Chrètienovim. Obe družini sta prepričani, da ju želi reka ogoljufati. Reka se namreč ne zmeni za spore, teče nemoteno in njena struga se kar naprej premika, jemlje zemljo z ene strani in jo dodaja drugi.
Vse reke so za vse junake vir življenja in pogubljenja.
Objavljeno: 10.10.2024 14:52:49
Zadnja sprememba: 10.10.2024 14:53:48
Ime ni ne vem kaj, je pomislil Julius, a še vedno gre za isto reko. Na potoku sva bila fantiča, na Majni mladeniča, na Renu moža. Ljubil sem ga, izdal sem ga, vse moje življenje se je vrtelo okoli njega. A bliže kot zdaj si nisva bila nikoli in čez nekaj ur bova prispela do morja kot starca, ne da bi se zares poznala. In povrhu še na ukradenem splavu.
Mimo je priplula ogromna potniška ladja s tisočerimi osvetljenimi linami in njun splav potisnila ob rob kanala. Potem ko ga je Konrad potisnil stran od brežine, je sedel nazaj na zaboj k Juliusu.
Ta je iz žepa vzel pločevinasto škatlico in mu ponudil cigareto.
“Ali veš kaj je ljubezen?” je vprašal Julius, potem ko sta prižgala.
“Ne,” je odkimal Konrad, “ne vem”. Nikoli nisem nikogar ljubil. Še sebe ne. Ti si prišel precej dlje.”
(str. 77)
