Resnica ima tvoje oči

Življenje je, kar se ti zgodi medtem ko imaš druge načrte. To je eno od sporočil knjige. V njej spoznamo Miha, ki se prav tega dne “odpravlja v penzijo”. Že dela načrte, kako bo končno lahko prebral zbirko “Sto romanov”. Spoznamo tudi njegovega sina Roka; že v uvodu izvemo, da Miha ni povsem prepričan, ali sploh je njegov sin. Ženi Miji je obljubil, da ga to vprašanje ne bo vznemirjalo pri odločanju za sobivanje. Po toliko letih sta še vedno skupaj, zakonsko idilo sem ter tja pretresa kak običajen odklon, sedaj se “preklata” o tem ali bo imel kot upokojenec pravico do svojega življenja ali mora drugim biti na voljo. Sodelavci ga presenetijo s knjižnim darilom, novo odobje se lahko prične. Skoraj nas zaziba v miren vsakdanjik, ko Miha izve, da bosta že prvi dan upokojitve z Mijo varuški vnukoma, Rok se namreč z ženo odpravlja na novoletno praznovanje v Istanbul. Zgodba se na tej točki počasi že preveša v poglavje, ki je naslovljeno s “Potem”. Pisec namreč popiše neko usodo preko časovne, pa tudi preko drugih dimenzij, pri tem si pomaga tako, da povsem vsakdanje situacije potiska na rob. Sin naj bi bil sin, toda… Dogaja se prvi dan upokojitve, toda… V času novoletnih praznikov, toda… V Istanbulu, toda… Osebe niso klišejske, glavni junak si denimo strastno želi brati. Pisatelj to strast zagotovo dobro pozna, tudi popiše. Poznam urednico, ki piscem tekstov najprej postavi vprašanje, kaj so nazadnje prebrali. Večina bojda odgovori, da niso ničesar, a si “upajo” pisati. Zato me je tokrat še toliko bolj zanimalo, kako je, ko piše pravi bralec. Samo Rugelj je pisal že prej, to je njegovo prvo leposlovno delo. Piše jasno, kultivirano, ponižno, red začara tako, da velika zgodba postane drobna. Zgodila se je namreč že tudi drugim, postala vsakdanja. To je hkrati ena od zapisanih modrosti, ki lahko pomaga preživeti. Je bolj opazovalec kot vsevednež, postavlja več vprašanj kakor nanje odgovarja in resnici pusti, da ima tvoje – bralčeve oči. Branje se je piscu vsekakor obrestovalo, kakor se bo tudi glavnemu junaku in “vsem na njegovem valu”. Da bo knjiga res ostala “spomenik branju”, poskrbi še uredniška beseda Andreja Blatnika z naslovom “Kako živeti prav”.