| Žanr | družbeni roman |
| Narodnost | francoska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2020 |
| Založba | Književno društvo Hiša poezije |
| Zbirka |
Ginko |
| Prevod |
Živa Čebulj |
| Ključne besede | Družina, Družinsko nasilje, Matere, Nasilje, Očetje in hčere, Očetje in otroci |
Nikoli ne izvemo imena desetletne prvoosebne pripovedovalke zgodbe. To je njen priročnik za preživetje bojevnika v sovražnem okolju. V hiši so štiri sobe. Njena, bratova, soba njunih staršev in soba trupel. Tam so damjaki, merjasci, jeleni, antilope, gazele, slonov okel. V kotu se reži hijena. Oče je vročekrven lovec na velike divjadi. Mati je plašna brezkrvna ameba, ki izpolnjuje njegove ukaze. Nekaj glasbe prinaša v moreč vsakdan prihod tovornjaka s sladoledom. Toda nekega dne sta s šestletnim bratom priča grozljivi nesreči. To uniči njegov svet, zapre se vase, ugasne mu lesk v očeh. Glavna junakinja v vsej svoji ranljivosti vzame usodo v svoje roke. Ne želi si postati plen. Želi si iztrgati brata iz krempljev zla, ki divja v njem. Ali je lahko strašljiva in nasilna knjiga o očetovski zlorabi tudi lirična in odrešilna? Da.
Objavljeno: 09.04.2020 12:36:18
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:41:12
“Skratka tistega večera smo bili za mizo. Vsak je jedel v tišini. Naše kretnje so bile natančne, odmerjene. Nihče ni hotel biti odgovoren za iskrico, ki bo izzvala eksplozijo. Edini zvoki, ki so napolnjevali prostor, so prihajali od očeta. Od čeljusti, med katerimi so izginjali veliki kosi krvavega zrezka. Od njegovega kratkega in hripavega dihanja. Fižol in pire na njegovem krožniku sta spominjala na dva atola, izgubljena sredi morja krvi. Silila sem se, da bi jedla in se tako zlila z okolico, toda imela sem vozel v želodcu. S kotičkom očesa sem opazovala, prežala sem na prihod kataklizme.
(str. 35)
