Revolucija sveč
Žanr | družbenokritični roman |
Narodnost | ruska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2023 |
Založba | Družina |
Prevod |
Sergej Valijev |
Ključne besede | Ikonopisje, Oktobrska revolucija 1917, Pravoslavje, Samostani, Zgodovinski roman |
Zgodba romana je razdeljena na svetopisemskih sedem dni stvarjenja, v katerih se prepletata dogajanji v samostanu, kjer živi ikonopisec oče Grigorij in v obubožani moskovski družini, kjer se zgodba vrti okrog žene in matere Nadežde Ignjatevne. Glavna nit zgodbe pa je pisanje ikone Vstajenja.
Avtor spremne besede Pavle Rak je o delu zapisal naslednje:
Torej, Revolucija sveč Olge Lossky. Roman, posvečen surovim časom revolucije. Zajema, pravzaprav, obdobje dveh ruskih revolucij: februarske, kaotično socialdemokratske, in oktobrske, boljševiške, radikalne v vseh pogledih. Pripovedovanje o zmedenih ljudeh, ki se v dogajanjih s težavo ali nikakor ne znajdejo, ki v splošnem požaru izgubijo ne le tisto, kar so mislili da so imeli , pa naj bo to veliko ali bore malo, ampak še življenje samo, ki je bilo res njihovo, enkratno življenje. Ali pa, gledano z drugega, večnega zornega kota, Revolucija sveč je pripovedovanje o nastajanju in nadaljnji usodi ikone vstajenja, ikone, ki je »glavni junak« romana, ki pred požigom še sama »vstane od mrtvih« in bo živela naprej. Zgodovina in brezčasnost, dve pripovedni in časovni liniji, ki se prepletata vso knjigo in se končno zlijeta v drugi svet, v katerem je samo še ikona – vse drugo izgubi pomen. (str. 9).
Objavljeno: 05.05.2023 11:25:47
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:52:43
Nadežda Ignjatevna se je zdaj kot hudiča bala vsake nove demonstracije. Kozaki so jih že precej razgnali v krvi. Po mnenju Goške se sedaj, ko imajo oblast sovjeti, ni več ničesar bati. Razpirala se je nova doba in ne bo dolgo trajalo, da bo Moskva zopet dobila nazaj svoj nekdanji mir. Nadežda Ignjatevna ni verjela niti besede. Čutila je naelektreno ozračje v vrstah za živež, videla je trume hujskačev, ki so po cestah skandirali gesla, in zmagovite delavce, ki so arogantno korakali. Da bi pozabili na lakoto in bedo, so bili potrebni spopadi in ko je bil enkrat trenutni sovražnik potolčen, se ni nič odlašalo z iskanjem naslednjega. (str. 75)