Rituali
Žanr | družbeni roman |
Narodnost | nizozemska literatura |
Kraj in leto izida | V Ljubljani, 1996 |
Založba | Cankarjeva založba |
Zbirka |
XX. stoletje |
Prevod |
Tanja Mlaker |
Ključne besede | Samomori |
Oblikovanje osebnosti v kaosu življenja
Roman Rituali nizozemskega pisatelja Nootebooma je zgodba o treh med seboj nepovezanih samomorih, ki jo govori protagonist Inni Wintrop. Inni živi v Amsterdamu v 60-ih letih, razočaran nad lastnim življenjem in nad vsem, kar ga obdaja. Smisel življenja mu predstavljajo le ženske, v katere se hitro zaljubi, a prav tako hitro od njih tudi loči. Ko ga njegova ljubezen ponovno zapusti, skuša narediti samomor, a mu spodleti in bedno življenje živi naprej. Kmalu spozna Arnolda Taadsa, ki življenje prav tako zavrača in ga živi kot vsakdanji ritual. Inni ga sovraži in obenem občuduje. Arnold svoje življenje izgubi v nesreči, ki očitno nakazuje na samomor, ki ga je napovedal že sam Inni, ljubiteljski prebiralec horoskopov. Ko Inni nato nekega dne po naključju v trgovini z umetninami spozna Arnoldovega sina Philipa, ki svojega očeta nikoli ni srečal, se mu le-ta nikakor ne more prikupiti. Inni je prepričan, da je Philip vse negativno podedoval po svojem očetu. Je ljubiteljski zbiralec vzhodnjaških umetnin, predvsem tistih, ki se tičejo čaja. In prav ena izmed teh umetnin ga je naposled stala življenja. Inni je končno odrešen trpljenja in negativnosti na svetu. Ponovno na polno zaživi in je neskončno vesel, da ni podoben nekomu izmed nezadovoljnih Taadsov. Poetično napisan roman, poln erotike, iskanja samega sebe, smrti, tolerance in nepriznavanja sveta, takšnega kot je. Zgodba je kompleksna in na trenutke ironična ter primerna za zahtevnejše bralce. Z romanom je Nooteboomu uspela mednarodna prepoznavnost, danes pa velja za enega najpomembnejših sodobnih nizozemskih avtorjev z velikim ugledom tudi na tujem.
Objavljeno: 16.11.2016 09:20:00
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:32:15
“Za predjed je bil hladen telečji jezik z neko zeleno omako. Njegova teta je požvenkljala z zvončkom. Srce mu je razbijalo. Dekle je vstopilo. Njena hoja je imela nekaj plesnega in videl je, da ji je duhovnik sledil s pogledom skozi vso sobo. Ko se je sklonila naprej, da je nalila vina, sta oba videla visoki začetek njenih prsi. Njuna pogleda sta se prekrižala in duhovnik je povesil oči. Inni je upal, da ga bo pogledala, da se bo za hip posmeh zelenih oči zavrtinčil prek njega kakor potrdilo tega, kar se je bilo zgodilo tistega popoldneva, da je bil on, in nihče drug, božal te zdaj skrite prsi, ki so jih tiste blatnorjave oči gledale s toliko poželenja. A nič se ni zgodilo. Njemu je natočila zadnjemu, ista mala trdna roka je držala steklenico meursaulta v svojem prijemu. Vino je zlatorumeno teklo v njegov kozarec.” (str. 78)