Rja
Žanr | družbeni roman |
Narodnost | poljska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2020 |
Založba | Sodobnost International |
Zbirka |
Knjižna zbirka Horizont |
Prevod |
Klemen Pisk |
Ključne besede | Druga svetovna vojna, Družinski odnosi, Komuniciranje, Ljubezen, Nemčija, Poljska, Prijateljstvo, Sodelovanje, Vasi |
Roman poljskega pisatelja Jakuba Małeckija opisuje življenje večih generacij. Mame Tośke, njunih dveh otrok (Elize in Michała) in vnuka (Szymeka). Življenje Tośke je močno zaznamovala druga svetovna vojna, življenje Szymeka pa izguba staršev ter prijateljstvo z Budilnikom. Živeli so v Chojnih na Poljskem. Tesna povezanost in tiho razumevanje med ljudmi so botrovali dejstvu, da ljudje te vasi skoraj niso zapuščali. Če so jo zapustili pa so se tudi vrnili. Čeprav so med seboj težko komunicirali ali niso komunicirali, so prebivalci vasi o vseh vedeli vse, razumeli drug drugega in si kljub vsemu, ko je bilo to najbolj potrebno, nudili medsebojno podporo. Med drugim so drug drugemu tudi reševali življenja in si pomagali skozi travme. Travme so bile posledice vojne in pobijanja ali pa jih je prineslo življenje. Nekdo je postal hrom, nekdo ni več govoril, nekdo je izgubil starše. Kljub vsemu pa življenje teče naprej in piše nove življenjske zgodbe z novimi rojstvi. Najbolj pomemben nauk knjige pa je, da je v življenju najbolj pomembno, da imamo drug drugega in da vemo, da drug na drugega lahko računamo. Ne glede na to, kaj se je dogajalo v preteklosti, ne glede na to, kakšne napake smo storili in jih bomo še storili. Morda so obdobja po velikih pretresih, recimo vojni, vseeno drugačna in medsebojno sodelovanje in pomoč stopita v ospredje. V vaseh pa se to ohrani dalj časa in prenese še na naslednje generacije. Morda v mestih to hitreje zamre. Imamo danes v svojih življenjih vsi koga, za katerega smo prepričani, da bo stal za nami in ob nas tudi ko bo življenje pokazalo svojo kruto plat in se morda ne bomo odzvali najbolje? Imamo danes v svojih življenjih koga, ki bo enostavno samo ob nas? Včasih res ne potrebujemo nasvetov, pogovorov, ničesar. Potrebujemo samo nekoga ob sebi. Pa ga imamo? Če ga nimamo, pa bodimo sprememba mi in se ozrimo okoli sebe. Čustveno nabita zgodba, ki govori o tem, da včasih besede sploh niso potrebne. Potrebno je samo videti ljudi, ki so ob nas in biti ob njih. To je vse. Čas pa naredi vse ostalo.
Objavljeno: 07.11.2020 17:56:07
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:42:57
“Devetindvajset besed brez datuma in podpisa, devetindvajset skrivenčenih besed na karirastem papirju z nazobčanim robom. Szymek jih je znova in znova prebiral ter globoko dihal. Koluszky, stric in delo na pošti, življenje brez življenja, toda od Budilnika in Chojnov tako ali tako ni mogoče pobegniti, Choyni bodo sami prišli k tebi, prišli bodo tako ali drugače in sedel boš v piceriji Laguna na Kościuszkovi ulici, pri četrtem pivu, v glavi ti bo šumelo. Zložil je papir, plačal in odšel v hladno noč. Hodil je hitro, z rokami v žepih. S prsti desne roke se je dotikal papirja, ki se ga je pred nekaj tedni dotikal Budilnik, in vedel je, da to ne pomeni nič, le telo je vedelo svoje: bilo je otrdelo, napeto, vsak dih kakor udarec. ” (str. 189)