Rob zemlje : obmorski spomini

»Nismo ljudje morja, kot so to bili veliki pomorščaki, prej smo obmorski ljudje, ki najdejo zadovoljstvo na robu stvari. Ob morju ne živimo, ker nam to kot lenemu narodu kratko malo bolj prija, marveč zaradi dveh skrivnosti: morje ti prej pride naproti; njegovi čudeži in čudesa so občasno otipljivejši, naj bodo še tako nepojasnljivi. Razgled, ki se premika, kotali, kipi, vrtinči, besni in spreminja iz minute v minuto, nam nudi večje obilje, več možnosti. Prirojeni človeški občutek nam pravi, da se bo, če boš dovolj dolgo zrl z verande proti morju, prej ali slej nekaj pojavilo. Smo rasa verandnikov, in kot je v svoji študiji o arhitekturi zapisal Philip Drew: ‘Veranda je interval, prostor, v katerem življenje nastaja z improvizacijo. Plaža je v Avstraliji krajina, ki jo lahko enačimo z verando, je veranda na robu celine.’ Izpod nasršenih obrvi naših hiš, v plitvinah in onkraj linije, kjer se lomijo valovi, zremo proti morju in dejansko se pojavijo stvari, prekrasne stvari.« (str. 44-45)

»Tu, tako daleč od obale, se ob vsaki sekundi užitka vedno pojavi trenutek zaskrbljenosti, ki preraste v drget, ki te spreleti le na odprtem morju, ko zajameš sapo in se potopiš v hladnejšo, globljo vodo, kjer ti pritisk skozi vse telo požene val sprememb. Med spustom se sprostim in čutim, kako se mi voda razlije po koži kakor trepet poželenja. V ušesih mi od morja zvoni in kvaka in tleska. Srce mi nežno in redno utriplje. Jadram, letim in pod menoj se razpira vsa dežela.« (str. 62-63)