Rokopisna zapuščina Tereze Žagar Komac

…Umazan in neobrit, s krampom v eni in svečo v drugi roki, sem bil podoben skrivnostnim iskalcem iz zgodb o duhovih. Svečo sem postavil na polico in poskušal s kopanjem, čeprav so bili zidaki na videz trdno spojeni med seboj. Po več neuspešnih poskusih sem končno uspel izkopati enega od zidakov. Izkopal sem ga z lahkoto, kar me je napeljalo na misel, da je tukaj nekdo kopal že pred menoj. S prvo izkopano opeko je bil led prebit, in izkopavanje mi je zdaj šlo mnogo lažje od rok. Pod zgornjim slojem je bila plast mehke zemlje. Že zvečerilo se je, ko sem s krampom zadel v nekaj trdega in kovinskega. S trudim sem izkopal iz tal kovinski zabojček in ga z rokavom očistil prsti in znoja, ki mi je dobesedno lil z obraza. Zabojček sem odnesel na plano, da bi si v zadnji dnevni svetlobi ogledal najdbo. Z mešanico strahu in radovednosti sem odprl pokrov kovinske škatle in odvil zavoj rokopisov, na katerem je pisalo: ROKOPISNA ZAPUŠČINA TEREZE ŽAGAR KOMAC. (s.61)