| Žanr | grozljivi roman, kratka zgodba |
| Narodnost | srbska literatura |
| Kraj in leto izida | Pekel, 2018 |
| Založba | Zavod Volosov hram |
| Prevod |
Edo Torkar |
| Ključne besede | Samostani, Skrivnosti, Zlo, Zločini |
Zdravko Kecman, srbski pisatelj in dobitnik Pretnarjeve nagrade za leto 2014, se v tem kratkem romanu dotakne zla. Gre za absolutno zlo, ki je verjetno skrito v globini bitja vsakega človeka, le da ga je večina ljudi možna premagati, nekatere pa zlo premaga tako, da ga širi na svoje okolje.
V romanu gre za okolje opuščenega in razpadajočega samostana, v katerega vstopi glavni protagonist, ki išče tudi odgovore na svoj izvor. Kar namreč ve o sebi in svoji mladosti je le to, da je odraščal pri starejši ženski, ki ni bila njegova mama in je živela poleg tedaj še delujočega samostana. Ob brskanju po samostanskih ruševinah pa naleti na skrit kovinski zaboj z rokopisom Tereze Žagar Komac, ki mu razkriva delovanje zla in ob tem tudi njegove lastne usode.
Objavljeno: 17.11.2023 10:59:55
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:54:27
…Umazan in neobrit, s krampom v eni in svečo v drugi roki, sem bil podoben skrivnostnim iskalcem iz zgodb o duhovih. Svečo sem postavil na polico in poskušal s kopanjem, čeprav so bili zidaki na videz trdno spojeni med seboj. Po več neuspešnih poskusih sem končno uspel izkopati enega od zidakov. Izkopal sem ga z lahkoto, kar me je napeljalo na misel, da je tukaj nekdo kopal že pred menoj. S prvo izkopano opeko je bil led prebit, in izkopavanje mi je zdaj šlo mnogo lažje od rok. Pod zgornjim slojem je bila plast mehke zemlje. Že zvečerilo se je, ko sem s krampom zadel v nekaj trdega in kovinskega. S trudim sem izkopal iz tal kovinski zabojček in ga z rokavom očistil prsti in znoja, ki mi je dobesedno lil z obraza. Zabojček sem odnesel na plano, da bi si v zadnji dnevni svetlobi ogledal najdbo. Z mešanico strahu in radovednosti sem odprl pokrov kovinske škatle in odvil zavoj rokopisov, na katerem je pisalo: ROKOPISNA ZAPUŠČINA TEREZE ŽAGAR KOMAC. (s.61)
