Romarka za mir : o svojem življenju in delu
Žanr | spomini, življenjepis / biografija |
Narodnost | literatura ZDA |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 1999 |
Založba | Satja |
Ključne besede | Mirovna vzgoja, Potovanja, Romanje, Spomini, Življenjska modrost |
28 let peš povprek in počez po Ameriki
Mildred Norman Ryder se je rodila v začetku 20. stoletja na majhni kmetiji na vzhodu ZDA. Rasla je v skromnih razmerah, a si je postopoma pridobila denar in imetje. Potem je spoznala, kako nesmiselno je takšno življenje. Načrtno je začela živeti vse bolj preprosto. Kot prostovoljka je delala za mirovne skupine, pomagala je ljudem s težavami v duševnem zdravju in drugim. Nato se je 1. januarja 1953 odpravila na pot, sama, brez denarja, brez prtljage, brez podpore kakšne organizacije. V enajstih letih je prehodila 25 tisoč milj, potem pa kilometrov ni več štela. Njena pot je bila njena molitev za mir. Hodila je do svoje smrti leta 1981. S svojim načinom življenja in življenjsko modrostjo je ta prisrčna, vedra, iskriva sivolasa gospa navdihovala ljudi po vsej prostrani Ameriki. Njene popotne zapiske in govore so po njeni smrti zbrali in v knjižni obliki predstavili njeni prijatelji.
Objavljeno: 22.02.2019 12:10:23
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:38:33
Romarka za mir moli in dela za notranji in zunanji mir. Romarka za mir sprejme pot ljubezni kot pot miru in stopiti s poti ljubezni pomeni stopiti s poti romarke za mir. Romarka za mir uboga božje zakone in išče božje vodstvo za svoje življenje tako, da je v sprejemajoči tišini. Romarka za mir se iz oči v oči sooča z življenjem, rešuje njegove probleme in se potaplja pod njegovo gladino, da odkrije njegove resnice in danosti. Romarka za mir ne išče množice materialnih stvari, temveč poenostavitev materialne blagodati, pri čemer ji je najvišji cilj življenje na ravni potreb. Romarka za mir očiščuje tempelj svojega telesa, svoje misli, želje, motive. Romarka za mir se, čimprej je mogoče, odpove samovolji, občutku ločenosti, vseh navezanosti, vseh negativnih čustev.
Torej, po tradiciji hodi romarka z vero brez kakršnekoli vidne podpore. Hodim, dokler mi ne ponudijo strehe nad glavo. Postim se, dokler mi ne dajo hrane. Mora mi biti dana, nikdar ne prosim zanjo. In dana mi je!
Vse mi je dano in jaz dajem naprej. Dajati morate, če hočete prejemati. Naj bo središče vašega bitja dajanje, dajanje, dajanje. Ne morete dati preveč in odkrili boste, da ne morete dati, ne da bi vam bilo dano. Takšno življenje ni pridržano za svetnike, temveč je na voljo malim ljudem, na primer vam in meni – če se le potrudimo dajati vsem. (str. 153)