Rožengrunt: žensko nasilje v štajerskih kočarskih družinah med svetovnima vojnama

Wikipedija vam bo pod geslom ‘Rožengrunt’ povedala, da je to ime naselja v Slovenskih goricah na Štajerskem, s 170 prebivalci in površino 3,55 km².

Pred stoletjem pa je za nekaj časa to ime dobilo zlovešč prizvok, saj se je na posestvu na omenjenem območju leta 1921 zgodil surov umor, ki je dodobra razburil prebivalce, o njem pa so časopisi poročali na način, ki bi se danes verjetno zdel preveč senzacionalističen celo Slovenskim novicam.

Rožengrunt ob bežnem pogledu nekoliko spominja na zbirko Ogenj, rit in kače Milene Miklavčič, ki z mračnimi anekdotami iz preteklosti skušajo pri bralcu izzvati premislek, včasih pa tudi ali zgolj zgražanje ali vojerski užitek. A v resnici gre povsem drugačno delo na izredno visokem nivoju. Rožengrunt namreč ni le zbirka anekdot, temveč dobro premišljena zgodovinska in sociološka študija, ki temelji na analizi kazenskih sodnih spisov. Dopolnjena je tudi z dodatnimi viri, od literarnih do časopisnih, kar pripomore k ustvarjanju širše slike o kompleksnosti nasilnih dogodkov ter razlogov zanje, pri tem pa besedilo ostaja pregledno in lahko berljivo.

Avtorica nas preseneti s podatkom, da so bile v tridesetih letih 20. stoletja na področju mariborskega okrožnega sodišča storilke ubojev zakonskih partnerjev v več kot šestdeset odstotkih ženske. Kot razloži uvodoma, so bili v tem obdobju kmečki prekarni delavci popolnoma prezrti s strani sistema, odnosi v kočarskih družinah pa polni nepretrganega nasilja. Vendar pa moškim v patriarhalnih družbenih pogojih načeloma ni bilo v interesu, da bi z ubojem prekinili svojo partnersko zvezo, medtem pa so se po drugi strani kmečke delavke lahko osvobodile ekonomske in telesne odvisnosti od nasilnih partnerjev, kakršno je utemeljeval obstoječi katoliški družbeni red, le s skrajnim nasiljem za vsako ceno. Enako kot druge reči v zgodovini človeštva, tudi zgodovina podrejenosti ženskega spola torej ni ne enoznačna ne črno-bela, ženska v njenem okviru pa nikoli ni samo žrtev, temveč zmeraj obenem tudi akterka.

Ta odlična študija nas tako popelje skozi slabih trideset primerov ženskega nasilja nad zakonskim partnerjem med svetovnima vojnama. Slikoviti orisi dogodkov, polni dobesednih navedkov iz sodnih spisov, so pospremljeni s širokim družbenim komentarjem, ki nam na povsem jasen in jedrnat način predstavi, kako je kmečke delavce, takrat najbolj številčni in hkrati tudi najrevnejši sloj slovenskega prebivalstva takratna strankarska politika pustila na cedilu. Zaradi tega se ne gre čuditi dejstvu, da so se v desetletju pred drugo svetovno vojno množično priključevali ilegalnemu komunističnemu gibanju, predvsem revne štajerske predele pa je po drugi strani zajel val hitlerizma.

Mateja Ratej, ki deluje na Inštitutu za kulturno zgodovino, se posveča proučevanju mentalitet v času med svetovnima vojnama, z Rožengruntom pa je prispevala izredno pomembno delo, saj nam razkriva pozabljene zgodbe, ki so še kako pomembne za razumevanje slovenske družbe in zgodovine. Dodana vrednost tiči tudi v odličnem avtorskem slogu, saj kompleksno tematiko predstavi na zelo jasen in tekoče berljiv način, ki bralca tako močno posrka vase, da že skorajda fizično občuti vso bedo, brezizhoden položaj in tesnobne občutke kmečkega prekariata med svetovnima vojnama, kakor da bi stopil v časovni stroj.