Rožnate zgodbe iz neheteronormativne zgodovine : (za mladino)
Žanr | poljudnoznanstvena knjiga |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2020 |
Založba | Škuc |
Zbirka |
Lambda |
Ilustracije |
Ana Lucija Šarić |
Ključne besede | Lgbtqia+, Slovenija, Spolna identiteta, Zgodovina |
Brane Mozetič je večkrat nagrajeni pesnik, pisatelj, prevajalec, avtor slikanic in LGBT aktivist, pa tudi urednik zbirke Lambda, v kateri je izšla pričujoča knjiga. Z njo želi predstaviti, kako so v različnih zgodovinskih obdobjih, od starih kultur do danes, gledali na prakse in osebe, ki ne sodijo v heteroseksualnost kot družbeno normo. Poleg zahodnih kultur se dotakne tudi drugih delov sveta, eno celo poglavje je namenjeno islamski kulturi. Avtor sam poudari, da ne gre za zgodovinski pregled, temveč posamezne zgodbe, ki so zaradi prevlade moških in monoteističnih religij dolgo ostajale skrite. Iz slovenskega prostora opiše primer sojenja homoseksualnima moškima v 18. stoletju in življenje pesnice Ade Škerl s partnerico Sonjo Plaskan, ki je bila kljub petdesetim letom skupnega življenja javno predstavljena šele deset let po pesničini smrti. Najbolj živo pa je zadnje poglavje o Mozetičevi osebni izkušnji s homofobijo, ki je bila povod za prvo Parado ponosa v Ljubljani. Zgodbe poudarijo še ilustracije Ane Lucije Šarić ter neposredni citati iz literature, dnevniških zapisov in drugih virov. Knjiga, ki mladim prikaže drugačen pogled na zgodovino, zanimiva pa bo tudi odraslim. Rožnate zgodbe so uvrstili v katalog bele vrane (White Ravens) 2021, izbor kakovostne otroške in mladinske literature iz vsega sveta, ki ga izdaja Mednarodna mladinska knjižnica (Internationalen Jugendbibliothek) iz Münchna.
Objavljeno: 12.08.2022 13:41:41
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:50:22
Če ne drugega, to starodavno preoblačenje akterjev v nasprotni spol lahko govori o tem, da stari Slovani homofobije niso poznali. Ta je prihajala s krščanstvom in pa s tujci oziroma z višjim slojem. Navadno kmečko prebivalstvo je še stoletja živelo precej razpuščeno seksualno življenje, ki sta ga cerkvena in posvetna oblast skušali brzdati. Naj k naštetim vprašanjem dodamo še jezikovno posebnost, ki se jo najde predvsem v bohinjskem kotu, kjer dekleta in žene govorijo na fanta oziroma na moškega. Prave razlage tega fenomena jezikoslovci še niso podali. (str. 80-81)