Rujenje

Kristina Hočevar je skozi opus razvila prepoznaven izraz – vse bolj fragmentiran in razlomljen, poln tišine, zamolka, s katerim vztrajno pronica v človekovo najglobljo intimo. Sedmo pesniško zbirko Rujenje / Half of a C / C 的一半 je navdihnila rezidenca na Kitajskem, vzporedno s poezijo je nastala tudi razstava v Galeriji Škuc. Stika med »golo« poezijo in glasbo oziroma sliko pesnica ne vzpostavlja prvič, vendar se zdi tokrat povezava usodnejša, vsebinsko vezana na enega temeljnih razmislekov zbirke – kje in kako smo, če nismo v jeziku? Hkrati gesta utrjuje vse pogostejšo izdajateljsko prakso tudi na domači sceni, ko knjige s pomočjo qr-kode, s katero je opremljena tudi pričujoča zbirka, prestopijo v druge zvočne, video- ali besedilne pokrajine.

Zbirka Rujenje / Half of a C / C 的一半 od predhodnega opusa odstopa zlasti zaradi trojezičnosti, vidne že v naslovu. Ob slovenščini je dobršen del napisan v angleščini oziroma kitajščini, torej s kitajskimi pismenkami. V knjigi vlada nekakšno trojstvo (ne pa tudi troedinost) jezikov, ki vstopajo v napetostno razmerje, ki praviloma kaže na (ne)moč jezika, da bi poustvaril izkustvo in navsezadnje (ne)moč sporazumevanja in prevajanja življenja v besede, v kulturo in iz kulture. V osnovi zbirka deluje kot nekakšno presihajoče jezero, kjer pomeni resda kar vrejo na dan, a hkrati tudi presihajo in izginjajo v neznane globine/plitvine. Pred nami je svojsko prizorišče ukinjanja izvirnika oziroma temeljnega prevpraševanja razmerja med izhodiščnim, ciljnim, vmesnim/posrednim jezikom, kot tudi med kulturo, izkustvom in jezikom.

Čeprav Rujenje / Half of a C / C 的一半 lahko opredelimo kot doslej največji odklon od avtoričine značilne pisave, je zbirka prepoznavna tako po nastavku kot na ravni vsebine. Kot bi pesnica razširjala in poglabljala tematike, ki se jih je že bila lotevala, od omenjene (ne)zmožnosti jezika, v Navalu (2017) denimo beremo »jezik, ki ne doseže ničesar, predvsem pa ne tebe. // glas / ki razpade na neko nebo, a nikoli na tvoje«, do raziskovanja razmerja med družbenim in zasebnim oziroma meja osebne svobode in ponotranjenih družbenih norm. A če so te tematike doslej ostajale v zarisu enega kulturnega koda, se s trkom ob drugo, radikalno drugačno kulturo (in tehnologijo) vsi ti razmisleki zaostrijo. Jezik se zdaj v nedosežnosti prevoda sooča z novo šibkostjo:

tukaj so te slovenske besede slovenske besede,              nekdo ti jih bo prevedel,

 dodali bodo ozemlje, jih opremili s kazalniki, priredili zgodbo nekoga, ki ni ti,

 ne udi ne risi tvojih misli; in kaj pomeni, premlevanje v molku,

                na čem te slovenske besede slonijo:

 so obleke na razstavi obleke iz omare, so olupki ananasa na tleh olupki daril,

 so besede sedem veder, javna kopališča, čigava zasebnost

bo te besede prevedla.

Konec koncev na (spoznavni) šum v jeziku opozarja že sam naslov, ki spaja blizuzvočnici rujen in rjovenje, a tudi urjenje kot beremo v neki pesmi. In prav taka je tudi zbirka kot celota, razrašča se, širi v neslutene in za subjekt neznane (gluhe?) pokrajine, na jezikovno, a (s tem) tudi občutenjsko terro incognito. V prostorja, kje se podirajo (udirajo?) sleherna ustaljena razmerja, kjer se dogaja črno-bela polarizacija in totalni nadzor:  

                                                               v forenzični posvet

moje oko, črno oko.

        razbrati podatke z avarnost, se prepričati o naslovu, povabiti udeležence.

    predpisati ven: predpisati zunaj:

                                                 samonanašanje, ne biometrija, trančiranje in

črpanje iz pozornosti in zaščite.

                                                                       v program spuščena bela in črna zrna

so samo skupi črnih obrazov, skupi belih obrazov:

Večjezičnost zbirke tako ni prelomna le z literarno-sistemskega vidika, temveč tudi zaradi radikalnosti prikaza človekove odtujenosti od samega sebe, lastnega sveta in kulture. Neposredno pred našimi očmi se dogaja radikalno distanciranje od (vsaj v naši kulturi) domala svetega temelja naše istovetnosti – od lastnega (maternega) jezika. To pa je hkrati tudi radikalno distanciranje od intime, saj jezik, še posebej pesniški, praviloma doživljamo kot intimo oziroma vsaj docela oseben izraz. Zbirka tako pred nas postavlja kopico vprašanj o tem, kaj se v resnici izgubi s (strojnim) prevodom oziroma čemu se s (strojnim) prevodom približamo. So misli, čustva zapisana v jeziku, ki ga ne razumem, še moje misli, moja čustva? Če angleške slovarske razlage kitajskih pismenk delujejo kot ready made poezija, je potemtakem ready made tudi moja bivanjska izkušnja?

Rujenje / Half of a C / C 的一半 ni strogo lingvistična zbirka, se pa bivanjske (!) vloge jezika loteva natančno in izvirno. Tako v vsem tem (političnem, tehnološkem) jezikovnem drsenju, gubanju in narivanju zaslutimo tudi neko (potencialno) ljubezensko zgodbo, ki v nas mdr. sproža tudi razmisleke o tem, ali je (ne)zmožnost (homoseksualnega) odnosa zunanje ali notranje pogojena in navsezadnje, kaj (to) sploh pomeni:

ta molk je zgolj digitalen.