
Ruševine : roman
Žanr | vojni roman, zgodovinski roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Maribor, 1965 |
Založba | Obzorja |
Ključne besede | Druga svetovna vojna, Nasilje, Smrt, Uničevanje |
Žanr | vojni roman, zgodovinski roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Maribor, 1965 |
Založba | Obzorja |
Ključne besede | Druga svetovna vojna, Nasilje, Smrt, Uničevanje |
Smiljan Rozman (1927-2007) velja za enega od najvidnejših predstavnikov slovenske moderne povojne proze, ki se je bralcem najbolj vtisnil v spomin s svojimi priljubljenimi deli za otroke in mladino. Njegov drugi roman Ruševine (1965) je namenjen odraslim, v njem pa se dotika grozot druge svetovne vojne, vendar pri tem presega zgodovinske okvirje in ustvari univerzalno zgodbo o nesmiselnosti vojne ter njeni večno destruktivni naravi. Zgodba je postavljena v neimenovano mesto ob reki, kjer glavni junak v zavezniškem bombnem napadu izgubi vse; družino, dekle in dom. Ta se znajde sam sredi ruševin in krene na nekajdnevno potovanje skozi opustošeno deželo, ki se pred njegovimi očmi spremeni v groteskni in nasilni svet, v katerega vdirajo elementi iracionalnega, surrealnega, grozljivega in kafkovsko brezizhodnega. Ruševine ne spadajo med tipične Rozmanove romane, saj se odmika od zanj značilnega realizma in vstopa v svet temačnih vizij, srhljivih halucinacij in pošastnega dehumaniziranja ljudi, vrženih v primež krute vojne.
Objavljeno: 12.03.2025 17:13:52
Zadnja sprememba: 12.03.2025 17:14:34
V temni odprtini vrat se je pokazala blockführerjeva postava. Maks ga še nikoli ni videl tako od b lizu. Po navadi je takrat, ko je blockführer obiskal hišo njegove mame, delal na mostu. Blockführer je obstal med vrati. Bil je to slaboten človek opičjega obraza in krivih nog, ki so počivale v visokih trdih škornjih. Oblečen je bil v rumenkasto rjavo strankarsko srajco in hlače. Suknjič pa je imel športni, sive barve. Stal je nekaj časa med vrati, hoteč, da si ga dobro ogledajo. Potem šele je stopil v sobo in pozdravil z dvignjeno roko, ne da bi jih pogledal. Zdelo se je, da ve za Feliksa in da pozdravlja le njega. Toda čez nekaj časa se je obrnil k njim in vprašal: “Kako se reče?” V glasu je bila pretnja.
“Hitler!” je rekel gospod Filip, gospa Gertruda pa: “Dober dan!” in še to slovensko.
(str. 54)