Ruski roman
Žanr | avtobiografski roman |
Narodnost | francoska literatura |
Kraj in leto izida | Tržič, 2013 |
Založba | Učila International |
Prevod |
Jedrt Lapuh Maležič |
Ključne besede | Dokumentarni film, Družinski odnosi, Odnosi med spoloma |
»Norost in groza sta obsedli moje življenje.«
Carrère je pisatelj, scenarist in režiser, torej pripovedovalec, ki zna dodobra analizirati in popisovati življenje, kakršno je, tudi in predvsem svoje življenje. Ruski roman se kronološko dogaja tik pred romanom Drugi in jaz, v obeh je avtor sam glavni protagonist, a v prvem bolj akter in manj opazovalec. Primarni vir tesnobe v Ruskem romanu je družinska skrivnost, izginotje materinega očeta, ki je bil verjetno ubit zaradi domnevne kolaboracije med drugo svetovno vojno. Avtorja potegnejo rodbinske korenine v Rusijo, kjer v zakotnem Kotelniču posname dokumentarec; beg pred grozo ga pripelje naravnost vanjo. Pripoved močno determinira tudi epizoda o erotični zgodbi, ki jo napiše za svoje takratno dekle (zgodba vključuje tudi sopotnike na točno določenem vlaku ob določeni uri tistega dne, ko je bila objavljena v Le Mondu) – briljantna in duhovita, a zaradi želje po nadzoru pravzaprav patološka ideja.
Avtor tako dovoljuje bralcu vpogled v zapletenost svojega osebnega življenja in ljubezenskih odnosov, zveni iskren v svoji samokritičnosti, v napetosti, ritmu in smiselnosti sporočanega pa ne popušča do zadnjega stavka.
»Norost in groza sta obsedli moje življenje. Knjige, ki sem jih napisal, ne govorijo o ničemer drugem,« je citat s strani založbe P.O.L., ki je Un Roman russe izdala leta 2007.
Objavljeno: 06.06.2016 13:43:49
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:30:20
“Pokliče me novinar časopisa Le Monde in mi predlaga, da napišem kratko zgodbo za njihove poletne izdaje. To so priloge, ki izhajajo ob koncu tedna, in ki so menda zelo brane. Petintrideset tisoč znakov na temo popotovanja. Moj prvi vzgib je, da odklonim, ker nimam nikakršnih idej, nato pa se spomnim, kako me je Sophie nekega dne vprašala: Zakaj ne bi napisal erotične zgodbe? Zame? Rekel sem: razmislil bom. In resnično razmišljam. pokličem novinarja nazaj in mu rečem, da v bistvu pristajam in imam idejo, vendar postavljam pogoj, če naj zgodba izide, in sicer, da lahko sam določim datum izida. To bi moralo biti izvedljivo. Torej prav. Zgodbo napletem v treh dneh, tik pred odhodom v Kotelnič. Sophie o tem ničesar ne povem. Ne vem še, da mi bo ta zgodba v življenju povzročila grozljivo razdejanje, in zdi se mi, da v življenju še nikoli nisem ničesar napisal tako lahkotno in veselo. Nič več ne premišljujem o svojem dedu. zabavam se, povsem sam se smejim, zelo sem zadovoljen s samim seboj.” (str. 120)