Rusko okno
Žanr | družbeni roman |
Narodnost | srbska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2014 |
Založba | Društvo slovenskih pisateljev |
Zbirka |
Sto slovanskih romanov |
Prevod |
Matej Krajnc |
Ključne besede | Družina, Iskanje identitete, Pisatelji, Preživetje, Spomini |
Kje je torej boljši svet?
Kaj spustiš v svoje bistvo, ko odpreš rusko okno in skozi zaveje oster, a svež zrak? Lahko se umakneš, se skriješ, pustiš zraku, naj veje mimo tebe, lahko okno zaloputneš in si misliš nekaj vsakdanje banalnega, lahko pa se postaviš pokonci, globoko vdihneš in takrat skozi tvoje bistvo letijo dogodki, ljudje, vse tisto, kar je pustilo spomine. Spomine ima tudi Rudi Stupar. Rudi ima nešteto daljnih spominov na svoje otroštvo, mladost. Ima tudi nešteto spominov, ki so nastali pred kratkim. Iz Beograda, od koder je pobegnil, da se je izognil vpoklicu v vojsko, potuje proti in po Evropi in poskuša preživeti. Kako težko je, ko preživetje postane edini smisel obstoja, bistva? Obstaja to majceno okno, lina, skozi katero, skupaj z ostrim zrakom, lahko izgineš in se prestaviš v boljši svet? Morda je to naša domišljija, ki nas rešuje pred popolnim zlomom zaradi sveta, ki nas obdaja, mi pa bi želeli, da je ta drugačen, lep, nenasilen, ljubezniv, enak za vse.
Objavljeno: 12.01.2015 17:29:20
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:24:52
Slutil sem, da je cel svet prekrit z neskončnim številom nemih kart, in da Bog, če obstaja, cele dneve samo vnaša znake v to belino. In da je vodenje knjig edino delo Boga. Zato je bilo v začetku veliko bogov, ker je bilo treba toliko stvari popisati. Čeprav je bilo ljudi manj, kot jih je danes. Ko so se bogovi izurili, pa se je njihovo število zmanjšalo. Vsak človek je nema karta, kamor z leti predmeti, ljudje in dogodki vnašajo sledove svoje prisotnosti.