S poti po Vzhodni Evropi

“Vstopili smo v kabaret, kjer se od prejšnjega stoletja ni spremenilo nič. Plišasto okrasje je stari, pohištvo je staro, glasbeniki in njihovi inštrumenti so stari in igrajo glasbo, na katero mladina ne zna plesati. po prostoru se je širil močan vonj po razkužilu. Čeprav je bilo vse zelo čisto, je bilo v ozračju nekaj prašnega. Natakar s hlačami iz zelenega pliša in suknjičem iz iste snovi – svečana obleka – me je nagovoril v poljščini. Ana mi je prevedla: ni mi hotel postreči, ker nisem nosil kravate. Natakar je ugotovil, da sem tujec, se mi opravičil v francoščini in mi pojasnil, da od poljskih gostov zahtevajo bonton oblačenja, “da bi delavcem preprečili vstop v delovnih oblekah”. Tam ni bilo mladih. Starček kakšnih osemdesetih let je plesal polko z zelo debelo žensko, stlačeno v obleko z rožicami, in občinstvo jima je ploskalo.”
(str. 63-64)