S srcem na pot v njihov in naš čas

V knjigi S srcem na pot v njihov in naš čas so po besedah avtorice zapisane zgodbe življenja. V prvem delu Jaz v tebi – Naš tata Jožef Kete in njegova družina v času vojne od 28.9.1943 do 3.3.1945 so zapisi iz dnevnika ter pisma in dopisnice očeta Jožefa Keteja v času druge svetovne vojne in sicer od septembra 1943 do marca 1945, ko je bil interniran v delovnem taborišču v Nemčiji. V drobno beležnico je zapisoval pot v Nemčijo, vse postaje, mimo katerih so se peljali, kako so jih nastanili in kako so delali v neki tovarni v Düsseldorfu. Opisuje strah med bombnimi napadi in nenehno skrb za mlado družino, ki jo je pustil doma. Več pisem je romalo domov, nekatera so se vrnila, druga izgubila in šele po petih mesecih je bil med družino in očetom vzpostavljen stik in pisma so lahko vsaj malo omilila skrb. Z vzpostavitvijo teh pisemskih stikov tudi preneha pisati dnevnik, saj lahko svoje doživljanje izraža v pismih. Domačim skuša opisati svoje življenje v tujem kraju in vlivati vero in upanje na skorajšnjo rešitev. Želel je priti domov vsaj na dopust. Dobil ga je šele, ko so mu poslali telegram, da je umrla mama Katarina. Zapisano popestrijo ganljivi spomini najstarejše hčerke na očetov odhod in tudi na njegovo vrnitev.
V drugem delu Ona v meni je popisano življenje tete Ivanke (dočakala je 103 leta), kot ga je razkrivala nečakinji ob njenih obiskih. Pripovedovala je o svoji veliki družini, saj je iz dveh zakonov očeta Janeza preživelo kar enajst otrok. Spominjala se je svoje mame, svojih trpkih življenjskih preizkušenj: kot mlada mati z dvema otrokoma je kar tri leta ostala brez moža, ker so ga Italijani odpeljali v internacijo, izgubila je dva mlada sinova, kmalu nato še moža. »Ko padeš, vstani« je bil njen moto. Vedela je, da je življenje težko, a tudi lepo. Ob njej so se srečevali vsi sorodniki, vsi so se pri njej počutili dobrodošli. Z velikim veseljem je za svojo 100-letnico spekla kruh in potico in naučila svoje avstralske sorodnike peči kruh.