Šabono : [življenje v odmaknjenih predelih južnoameriškega deževnega pragozda]
Žanr | pustolovski roman |
Narodnost | literatura ZDA |
Kraj in leto izida | Nova Gorica, 1997 |
Založba | Eno |
Ključne besede | Antropologija, Domorodna ljudstva, Džungla, Obredi, Staroselci |
Avtentično, prvinsko potovanje v džunglo
Roman Šabono je prvoosebna pripoved junakinje/avtorice o njeni izkušnji bivanja s plemenom Yanomami, ki živi na Venezuelsko-brazilski meji. Glede domnevne resničnosti pripovedi – ta se namreč bere kot literarizirana dokumentarna literatura – je bilo veliko različnih domnev, sploh v strokovni antropološki javnosti. Avtorica knjige je namreč tudi antropologinja in bralca knjiga posrka kot poljudnoznanstveno-literarni tekst, ki bi ga lahko v nadaljevanjih brali tudi recimo na straneh National Geographica.
Ne oziraje se na to, ali gre za resnično ali popolnoma fiktivno zgodbo, je knjiga zanimivo branje za vse, ki jih zanima življenje staroselcev, popolnoma prvinsko in uglašeno z naravo. Junakinja se v deževni gozd odpravi z namenom antropoloških raziskav tamkajšnjih domorodcev, predvsem zdravilcev, šamanov. Ko dobi priložnost iz misijona oditi v pravo, divjo, džunglo, ne pomišlja dolgo. Večji del romana opisuje svoje bivanje v plemenu domorodcev, njihovih navad, načina življenja, družbene hirearhije, njihovega doživljanja in življenja z naravo. Ko pride čas, da odide domov, se odloči drugače in svoje bivanje v džungli podaljša.
Ne gre za tipični pustolovski roman z zapletom, napetimi trenutki in izidom, temveč bolj antropološki literarizirani spis, ki nas približa življenju prvobitnih prebivalcev našega planeta. Bralcu ponuja mnogo izhodišč za razmislek o razkoraku, med prvotnejšim in današnjim bivanjem človeka v tem svetu.
Objavljeno: 06.04.2021 14:47:34
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:44:57
“Ko sem prišla v njihovo naselje globoko v pragozdu med Venezuelo in Brazilijo, nisem znala besede njihovega jezika. Za osemdeset prebivalcev šabona to ni pomenilo nikakršne ovire, da me ne bi sprejeli. Indijanci menijo, da je nerazumevanje njihovega jezika dokaz, da si “aka boreki”. Neumen. Kot tako so me hranili, ljubili in razvajali; moje napake so prezrli ali spregledali, kot bi jih otroku. Spodrsljaje so sprejeli z glasnimi izbruhi smeha, ki so jim stresali telo, dokler se niso s solzami v očeh zavalili na tla.”