Sajo in njena bobra : namenjeno otrokom na vsem svetu in vsem ljudem, ki ljubijo tišino

Avtor zgodbe se podpisuje kot Veša-Kvonezin ali Siva sova. Pravi, da prihaja iz plemena Odžibvejcev, ki živijo v prekrasni deželi, daleč na severu Kanade. V prvem poglavju opiše njihov način življenja, bivališča, vsakdanja opravila, vzgojo otrok, lovske pohode, njihovo gostoljubnost in vrednote, povezanost z živo in neživo naravo, s poudarkom na odnosu do živali. Dogajanje v zgodbi je prepleteno z opisi narave in ljudi, tudi pohlepa belega človeka, veliko izvemo tudi o življenju bobrov, ki jim Indijanci ne pravijo zaman “naši mali bratje”.

Indijanec Gičie Megvon ali Veliko pero se odpravi na pot po reki navzgor, potem ko je doma pustil sina in hči. Zanju ta čas skrbijo žene z vasi, saj jima je mama umrla že davno. V nekem trenutku zasliši nenavaden šum in opazi gosto, rumeno blatno vodo, ki s seboj nosi les. Spozna, da je vidra podrla jez, ki so ga zgradili bobri. Ti se morajo zdaj, ko so brez vode, bojevati za življenje. Gičie Megvon teče, kolikor ga nesejo noge, saj hoče pomagati družini bobrov. Da bi jih obvaroval, prespi ob njihovem jezu. Ko ugotovi, da je odraslima bobroma uspelo popraviti jez, se naslednji dan odpravi domov. Na poti sreča dva izgubljena, onemogla mladička in se odloči, da ju bo odnesel domov, sinu Šapianu in hčerki Sajo kot darilo za rojstni dan. Bobrčka se odslej imenujeta Čilavi in Čikani in njuna pustolovščina se nadaljuje prav tako razburljivo, kot se je začela. Vabljeni k branju!