Samir in Jonatan
Žanr | mladinski roman |
Narodnost | izraelska literatura |
Kraj in leto izida | Tržič, 2002 |
Založba | Učila International |
Zbirka |
Metuljev let |
Prevod |
Špela Omahen Regovc |
Ključne besede | Otroci, Prijateljstvo, Vojne razmere |
Palestinsko - izraelsko prijateljstvo
Samir, palestinski deček z Zahodnega brega, nekega dne doživi nesrečo, v kateri si hudo poškoduje koleno. S kolesom je bil namenjen po kruh, ko nesrečno pade in pristane v bolnišnici. Toda zanj bolečina v kolenu še ni bila najhujše. Hujša je bila misel, da so ga pripeljali v izraelsko bolnišnico, med izraelske dečke in izraelsko medicinsko osebje, saj sam za smrt svojega brata krivi prav izraelske vojake. Vendar pa kmalu ugotovi, da je osebje bolnišnice prijazno, zanj lepo skrbijo, brezplačno dobi obroke hrane in naposled bolnišnico začuti kot mesto, kjer se lahko počuti varnega. V bolniški sobi je skupaj še z drugimi izraelskimi dečki. Čez čas se spoprijatelji z Jonatanom, ki obožuje vesolje, galaksije in ozvezdje ter o tem zelo rad pripoveduje. Nekega večera se skupaj na skrivaj odpravita na dogodivščino po bolnišnici. Vtihotapita se v eno izmed sob medicinskih sester, kjer na računalniku spretno igrata računalniške igrice in si z njihovo pomočjo ustvarita čisto svoj, brezskrben, miren svet, brez vojnih grozot in nasilja. Samirja na dan odhoda domov preseneti Tzahi, izraelski deček, ki je bil do njega ves čas nesramen in z njim ni navezal prijateljskega stika. Bo Samir sprejel Tzahijevo nenavadno premirje? Optimistična zgodba prijateljstva med palestinskim in izraelskim dečkom, postavljena v izraelsko-palestinski konflikt. Avtorica Daniella Carmi je bila rojena v Tel Avivu. Sprva je pisala knjige za odrasle in šele kasneje pričela s pisanjem za otroke in mladino. Knjiga Samir in Jonatan je bila leta 1997 nominirana za Unescovo nagrado za mladinsko literaturo.
Objavljeno: 30.06.2022 15:37:51
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:49:51
“Ne vem, kaj naj storim. Strah, s katerim sem se zbudil, počasi prevladuje. Rad bi pokazal na Tzahija, da bodo vsi vedeli, kdo je bil zločinec. Rad bi, da bi kaznovali Tzahija, da bi ga potegnili iz sobe kot plevel iz gredice. Se pa tudi bojim. Bojim se sovraštva, ki me grabi za vrat in me duši. Skušam se pomiriti. Najraje bi uročil vse v sobi, tako da bi se vse povrnilo v prejšnje stanje. Nato bi se skril pod odejo in pojedel štručko s smetano. Mislil sem, da je ta kraj zunaj ostalega sveta, da me težave tukaj notri ne bodo našle. V mislih ponovim tri magične stavke: “Once there was a wizard…” Toda nič ne pomaga.” (str. 59.)