Samo ljubil sem te

Rosella Postorino je po Hitlerjevih pokuševalkah napisala nov roman s tematiko krvave vojne, begunstva, sirot in pomanjkanja ljubezni. Piše se leto 1992, ki prebivalcem Sarajeva prinaša samo zlo, bolečino, lakoto. Smrt se kakor senca plazi po mestu in ne prizanaša nikomur. Sredi Sarajeva, v sirotišnici životarijo otroci brez staršev. Desetletni Omar bi dal vse za objem svoje mame, vsak dan jo čaka ob oknu, čeprav je zaradi ostrostrelcev zelo nevarno, dečku to ni mar. Skupaj z Nado se odpravita v mesto, da bi sredi vojne vihre poiskala mamo, kar velja za smrtonosno početje. Vrneta se tik pred odhodom avtobusa v Italijo, kajti mame ne najdeta. Čaka jih dolga in težka pot iz obleganega mesta. Nada na avtobusu spozna Danila, skleneta vez, ki ju na nek način povezuje celo življenje. Vojne sirote so iz obleganega mesta prepeljane v Monzo in Rimini, v sirotišnice, ki so jih upravljale nune. Ti otroci so večinoma težavni, premalo ljubljeni, ujeti v vrtinec nemoči, izdaje, strahu in bolečine. Vso življenje iščejo nekaj, kar jim je bilo odvzeto. In predvsem: ne zaupajo nikomur več. Omarjev brat Sen sprejme nove starše v Italiji, Omar nikoli.
Kot podlago za to zgodbo je avtorica intervjuvala prebivalce sirotišnice Ljubice Ivezić, ki so postali begunci v Italiji in še številne druge, ki so bili v stiku s temi otroki. Vojna jih je zaznamovala za vedno. Nekateri so zmogli, drugi klonili…