Samo srečna bi bila rada! : v krempljih crystal metha
Žanr | družbenokritični roman, mladinski roman |
Narodnost | nemška literatura |
Kraj in leto izida | Izola, 2019 |
Založba | Grlica |
Zbirka |
Na robu |
Prevod |
Aleksandra Ardalić |
Ključne besede | Droge, Družinski odnosi, Konflikti, Mladostniki, Prijateljstvo |
Hudičevi kristali
Jana Frey, avtorica številnih otroških in mladinskih knjig, nam v mladinskem romanu ‘Samo srečna bi bila rada! V krempljih crystal metha’ odpira novo tabu temo. Tokrat so to droge, še posebej crystal meth. Sicer ne vem, koliko je ta droga prisotna v našem okolju, vsekakor pa je pred nami še ena knjiga, ki prikaže problematiko zasvojenosti, odtujitve in težav v družini, govori pa seveda tudi o prijateljstvih, ljubezni in sprejemanju.
Zgodbo pripovedujeta dve prijateljici, ki živita v Nemčiji. Prva je Lisa Amarell, ki živi sama z mamo psihologinjo, saj ju je oče, ki izdeluje glasbila, zapustil in svoje življenje nadaljuje s svojo novo življenjsko sopotnico. Drugo dekle je Lela von Puldorf, ki jo najbolj zaznamuje življenje v družini s trojčki. Lela je ena od trojčkov, ima pa še dva brata, ki pa imata že od rojstva kup težav (slepota, težave s srcem, astma, …) in posledično polno pozornost staršev. Ves čas je v ozadju prisotna tudi zgodba Aurela, o kateri pa dekleti nikoli ne spregovorita, ju pa zelo veže.
Poleg prijateljstva med dekletoma, je tu prijateljstvo še s Hakanom Öztürk, fantom turških korenin, ki pa postavlja prijateljici v neprijetno situacijo, saj je obema všeč, kljub temu pa ostajajo le prijateljski trio.
Ko se dekleti srečata s crystal methom se jima zdi, da to ni nič tako groznega. Vse strašenje s posledicami se jima zdi pretirano. Sicer pa saj bosta poskusili le enkrat. Kmalu pa se nun odnos začne spreminjati. Lisa se drži odločitve, da je bil to le enkraten poskus, Lela pa postaja z drogo vse bolj domača in se vse bolj druži z družbo, ki se ga »zadeva« in vedno manj časa namenja prijateljici. Lisa se znajde v situaciji, ko ne ve več kako bi dobila nazaj svojo najboljšo prijateljico.
Objavljeno: 21.06.2019 08:22:13
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:39:17
“A misliš, da je res?” sem zdaj zaprepadeno vprašala in gledala Lelo. “Crystal meth?”
Previdno sem vzela vrečko v roko in si jo od blizu ogledovala. “Čisto navaden prah je,” sem rekla in skomignila z rameni. “Sploh niso kristali.”
“Najbrž si mislila reči, da sploh niso nobeni hudičevi kristali” je rekla Lela. Tako je namreč imenoval crystal meth stari iz posvetovalnice za droge.
“Crystal. Meta. Ice. Kakorkoli mu že rečeš. To so hudičevi kristali.”
Takrat sva se smejali in ga nisva preveč poslušali.
Zdaj pa sva bili v moji sobi; mama je bila ves konec tedna na poti. (str. 47-48)