Samostan

Artjom Gorjajinov je zaradi uboja očeta obsojen na prestajanje kazni v Solovkih, kjer so leta 1923 na pogorišču nekdanjega samostana ustanovili koncentracijsko taborišče za posebne namene, eno najbolj razvpitih med ruskimi gulagi, ki je imenovani upravi dopuščal, da si sama zamisli, kako ga bo upravljala in se koristila z delom tamkaj dodeljenih kaznjencev, najhujših sovražnikov sovjetske oblasti, od katerih je večina živela v več kot živalskih pogojih. Artjom, ponosen in neodvisen od nikogar, se v jetništvu odziva prvinsko, pišmeuhovsko, drzno in ponosno, ne vselej razumno, zafrkantsko tudi v ne optimističnih situacijah, a z gotovostjo prepričan v svoje preživetje, saj mu življenje iz dneva v dan potrjuje prav ‘svinjski zegen’. Po vseh preizkušnjah zaporništva, ni jih bilo malo, na koncu kljub neumorni volji do preživetja zlomi tudi njega. V posmehujoči nizkotnosti do svojih nekdanjih mučiteljev do kraja razkroji svojo človeškost, po ponovnem izreku kazni pa obstaja le še kot brezbrižna, oropana, nečuteča senca nekoč človeka, brez lastnega spomina, ki krilatega pogleda v jutri preprosto ni več zmožen razpreti. Osupljiv roman, verodostojno spisan na osnovi številnega dokumentarnega gradiva, je literarni spomenik žrtvam krutega sovjetskega taboriščnega režima, v meta pomenu pa ga lahko beremo tudi kot roman o človeški družbi nasploh, ne zgolj ruski in ne zgolj lageraški: vsepovsod pekel, ‘cirkus v peklu’, v katerem se ljudje iz napuha navidezne moči koljejo med seboj. In vmes življenje, enim naklonjeno bolj, drugim manj. Izjemno delo, ki bralca ne zapusti brez sledi.