Satanov tango
Žanr | družbeni roman, psihološki roman |
Narodnost | madžarska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2023 |
Založba | Beletrina |
Zbirka |
Knjižna zbirka Žepna Beletrina |
Prevod |
Marjanca Mihelič |
Ključne besede | Birokracija, brezizhodnost, gostilna, Manipulacija, Naivnost, pijančevanje, Podeželje, prevara, tragedija |
»Zveneče Glasove Nebes sem zamenjal z zvonjenjem mrtvaškega zvona.« Krasznahorkai str. 329
Satanov tango je tretje v slovenščino prevedeno delo kultnega madžarskega pisatelja, ki za svoje pisanje prejema prestižne nacionalne in mednarodne literarne nagrade. Je njegov prvenec, ki ga je napisal sredi osemdesetih let 20. stoletja. Ob izidu je bil roman deležen tudi negativnih kritik, saj so zagovorniki takrat že razpadajočega državnega realsocializma v njem videli pesimistično vizijo razmer v državi. V resnici pa Krasznahorkaijevo pripoved o životarjenju otopele in obubožane vaške skupnosti sredi Panonske nižine govori o tem, kar je globlje v človeški naravi, in bi se podoben satanski ples lahko odvijal v katerem drugem času kjerkoli drugje. Poleg fizičnega in duševnega stanja nastopajočih likov vzdušje vsesplošnega obupa, bede in propada poudarja sam scenarij mrzlega jesenskega deževja, blata, plesni, pajčevine in gnijočih odpadkov. Pa vendar v njihovem omejenem svetu kjer tisti, ki so bili ponižani, ponižujejo druge, živi upanje na njim bolj naklonjeno prihodnost. V svoji preproščini nasedejo spretnemu prevarantu in oropani svojih še zadnjih oprijemljivih točk: domačega ognjišča, prihrankov in sosedske skupnosti, postanejo zgolj še nemočni atomizirani posamezniki, ki jim življenjske usode iz zakulisja krojijo v pohlepni preračunljivosti spretnejši od njih. Krasznahorkaijev stil pisanja, plaz brezštevilnih podrobnosti in poglabljanj spisan v dolgih stavkih, zahteva pozornega bralca. Ta bo bogato nagrajen z doživetjem kafkovsko grotesknega sveta, ki mestoma prestopa okvire realnega. Po romanu je bil posnet film z istoimenskih naslovom v režiji madžarskega režiserja Bele Tarrja.
Objavljeno: 20.04.2023 18:09:56
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:52:28
»Kajti Futaki je bil prepričan, da porazi, ponavljajoči se iz tedna v teden, iz meseca v mesec, načrti, ki so čedalje bolj zmedeni in se na lepem sesujejo v pepel, ter upi na osvoboditev, ki se vedno znova izjalovijo, ne pomenijo tiste resnične nevarnosti; prej vse to celo držijo skupaj, ker je med nesrečo in pogubo dolga pot, samo da tukaj, na njenem koncu, že tudi pasti ni več mogoče. Bolj se je zdelo, da jih resnična grožnja napada iz zemlje, kraj njenega izvora pa ostaja nedoločljiv; človek iznenada tišino preprosto čuti kot strašljivo, zato se ne premakne, ampak ždi v kotu; tam, kjer se nadeja zaščite, žvečenje postane muka, požiranje pa bolečina, nakar sploh ne opazi, da se je okoli njega vse upočasnilo, da je prostor čedalje ožji, med umikanjem pa se končno pripeti najbolj grozljivo: negibnost.« (str. 163)