Šavrinke

Marjan Tomšič (1939-2023) je v osemdesetih letih 20. st. kot prvi slovenski pisatelj začel pisati o Istri in njenih prebivalcih. Po podatkih na portalu Obrazi slovenskih pokrajin je napisal deset romanov, devet zbirk kratkih zgodb, veliko mladinskih del in pravljic, radijskih iger in dramskih besedil. Za svoja dela je prejel številne nagrade. Leta 1991 je za zbirko novel Kažuni (1990) in za roman Óštrigéca (1991) prejel nagrado Prešernovega sklada. Šavrinke so njegov tretji roman. Opisuje življenje in delo Katine, Šavrinke, ki je v prvi polovici 20. st iz istrskih kmetij na tržaško tržnico nosila različne pridelke in izdelke, nazaj pa tobak, platno za oblačila in različne druge predmete, ki so jih Istrani potrebovali. Potovala je peš in ves tovor nosila v plenjerjih na glavi. Ko je dovolj zaslužila, si je kupila osla, da je prevzel del bremena. Potovala je z drugimi Šavrinkami in tudi Šavrini, prijatelji in sodelavci, ki so trgovali po istih poteh. Roman tvorijo Katinine zgodbe in zgodbe njenih prijateljic in prijateljev, ki so jih doživeli ali si jih pripovedovali med hojo ali počitkom. Zgodbe se v glavnem nizajo, kot bi se utrinjali spomini. Lahko so zabavne, smešne, ali pa napete, žalostne in pretresljive. Zgodbe naših non in pranon nas nikakor ne pustijo ravnodušnih. Sočustvujemo in občudujemo jih zaradi vztrajnosti, trdega dela in sodelovanja. Zgodbe in dialogi so napisani v narečju Slovenske Istre. Pripovedovalec pa piše v knjižni slovenščini. Mnoge narečne besede bodo potomci in potomke Šavrink razumeli. Za tiste, ki istrskega narečja ne poznamo, je v knjigo vključen slovarček. Kot piše Vesna Mikolič v spremni besedi, je v izdaji iz leta 2019 (to beremo) pisatelj vključil več narečja kakor v prvi dve izdaji. V prvi izdaji iz leta 1986 je bil govor le narečno intoniran. V drugi izdaji pa je še bližje knjižnemu jeziku, da bi bil bolj splošno razumljiv. V tretji izdaji pisatelj tudi z jezikom slika istrsko pokrajino. V knjigo je Marjan Tomšič vključil tudi opis nastanka romana. Zgodbe, ki roman sestavljajo, je namreč slišal od Šavrinke Marije Franca iz Gračišča in njenih prijateljic, zlasti Urše Udovič. Pri njih je pisatelj dobil navdih tudi za druga svoja literarna dela. Z vzpodbudo Marjana Tomšiča pa je tudi sama Marija Franca napisala tri knjige zgodb o Šavrinkah. Tomšičev roman Šavrinke se nadaljuje v romanu Zrno od frmentona (1993). Zakaj v portal vključujem trideset let »stare« romane? Zato, ker zgodbe naših predhodnic nikoli ne zastarijo. Naj tudi naše hčere in vnukinje spoznajo življenje tistega časa. Morda bomo tudi kdaj za rekreacijo prehodile katero od poti Šavrink. Morda se bomo odločile za nekajdnevno hojo po njihovih poteh namesto romanja v kakšen svetovno znan kraj.