Še en vdih

Na praznovanju abrahama slikarke Karmen se vse še zdi kot običajno. Partner Pavel ter hčerki Zola in Teja slavljenki kot darilo za pol leta najamejo slikarski atelje. Čez štirinajst dni se jim podre svet. Karmen diagnosticirajo amiotrofično lateralno sklerozo (ALS), neozdravljivo degenerativno nevrološko bolezen, pri kateri prihaja do slabljenja mišic. Čeprav jim zdravniki nudijo strokovno razlago, kaj jih čaka v nadaljevanju, jih nič ne more pripraviti na psihične in fizične napore ob nemočnem spremljanju postopnega ugašanja življenja bližnje. Karmen se sooča s krivdo, saj zaradi napredujoče bolezni postaja odvisna od družinskih članov in osebnih asistentk, hkrati pa želi v preostanku svojega življenja predelati izginotje moža Simona, slikati ter preživeti kakovosten čas z družino.

Navdih za roman je slovenska pisateljica Samanta Hadžić Žavski dobila iz lastne izkušnje, saj je tudi sama delala kot osebna asistentka ženski s to boleznijo. Za večino ljudi je nepredstavljivo, da nekdo izgublja zmožnost umetniškega ustvarjanja, nato pa še vseh ostalih, tudi osnovnih sposobnosti, potrebnih za samostojno bivanje. Še en vdih vendar ni le roman o izkušnji soočanja z neozdravljivo boleznijo in smrtjo. Kratka poglavja kombinirajo spomine iz Karmenine preteklosti z izseki iz sedanjosti, ki jo zaznamuje ALS. Kot medklici poglavja med seboj ločujejo epizode nerešenega nenadnega izginotja očeta Zole in Teje. Tako dobimo večplasten, psihološko poglobljen roman, kjer različne nianse likov vznikajo naravno, z veliko mero subtilnosti, a brez pretencioznosti. Izkušnja ene družine postane osnova za razmislek o minevanju ter o tem, kaj ima v našem krhkem, kratkem življenju največjo vrednost.