Sebastjan in most : mala nočna kronika

Lahko bi rekli, da je Tone Partljič s svojim najnovejšim romanom ustvaril ne le mariborsko, ampak kar štajersko epopejo. V središču pozornosti je resda Maribor, a ne zanemari tudi njegove okolice, ki sega nekako do pisatelju tako ljubega in domačega pesniškega območja. Pomembna vloga pripada tudi reki Dravi, ki vpliva na življenje prebivalcev ob njej ali kot piše pisatelj: »Šele z reko lahko mesto diha in utripa«. A na začetku je bil most. Pri tem ne mislim tistega lesenega čez Dravo, ki je v začetku 20. stoletja, ko se roman prične, dosegel častitljivo starost najmanj 700 let in med Mariborčani vzbujal ugibanja, kako dolgo bo še zdržal, predvsem pa strahove, da to ne bo več dolgo. Govora je o solkanskem mostu, ki se z elegantnim lokom boči visoko nad bistro zeleno reko. Graditi ga je pomagal glavni junak romana, primorski inženir Sebastjan Gorjup, ki je prepričan, da je dober most lahko le kamnit most.Mladi inženir je doživel delovno nesrečo in pri svojih šestindvajsetih letih ostal brez noge. Čeprav se je zavedal, da se takšne nesreče skorajda neizogibno dogajajo ob vseh velikih gradnjah, ga je izguba v psihološkem smislu zelo prizadela. Rešitev iz obupa se mu pokaže s selitvijo v Maribor, kjer potekajo načrti za gradnjo novega mostu. Tako pride Sebastjan v okolje s popolnoma tujo mu mentaliteto, čeprav je bil njegov ded Štajerec, ki je vzel Primorko in je sedaj morda on na vrsti, da bo vzel Štajerko, kot mu na nekem mestu v romanu hudomušno predlaga prijatelj. Pogled na tržaško pristanišče in čezoceanske ladje v njem nadomesti pogled na Dravo in splave, ki pristajajo na Lentu. Prav tam, kjer se Sebastjan naseli v hiško tik ob sodnem stolpu. V gradnjo mariborskega mostu Sebastjan ni bil vključen, čeprav je dal določene predloge. Načrtovalcev mu ni uspelo prepričati s svojim navdušenjem za kamen, fascinacija nad kovinskimi konstrukcijami je bila v obdobju po veliki svetovni razstavi v Parizu konec 19. stoletja premočna – nad Dravo se je nazadnje razpel kovinski velikan, podoben ležečemu Eiflovemu stolpu. Z nadaljnjim spremljanjem Sebastjanovega življenja pisatelj ustvari družinsko sago, umeščeno v podrobno zgodovinsko kroniko časa, ki ga obravnava. Na nekem mestu v romanu je povedano, da če je človek doma na Dravi, mora vedeti, da je to potresno območje, meja slovanske in germanske rase, ki sta kot dve geološki plošči. Avtor se zelo posveča obdobju prve svetovne vojne in družbeno političnim posledicam, ki jih je prinesla. Soška fronta je opustošila kraje Sebastjanove mladosti, kot je mnogo let prej v verzih o smaragdni lepotici preroško zapisal pesnik »Tod sekla bridka bodo jekla in ti mi boš krvava tekla« V Mariboru se je pojavil prvi val beguncev s Primorske kot predhodnica tistemu, ki ga je sprožilo naraščajoče nasilje fašistične Italije nad Slovenci. Maribor, pred 1. svetovno vojno večinsko nemško mesto, se je demografsko zelo spremenil. Sebastjan si je v Mariboru ustvaril družino in dobil otroka. A zakon z izredno pobožno ženo ni bil srečen. Bolj zaupno, tudi erotično obarvano razmerje, si je ustvaril s taščo. Za prvo svetovno vojno so govorili, da je bila zadnja velika vojna. Seveda vemo, da to žal ni bilo res in da se je stoletje še bolj pretresljivo zasukalo. Tragične usode pa so namenjene tudi Sebastjanu in njegovim bližnjim. A to so podrobnosti, katerih razkritje prepuščam bodočim bralcem romana.