Selanska rotunda v besedi
Žanr | kratka zgodba, mit, pravljica, pripovedka |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Pekel, 2019 |
Založba | Zavod Volosov hram |
Ključne besede | Kapele, Križarstvo, Legende, miti, Natečaji, Romanika, Romanska arhitektura |
Pripoved o neki kapeli
Selanska rotunda, srednjeveška romanska kapela, stoji na samem izven vasi Selo na Goričkem. Ne le, da spada med najbolj znane in prepoznavne arhitekturne znamenitosti Prekmurja, okoli stavbe so se skozi zgodovino spletale najrazličnejše legende in pripovedke. Od tega, kako so vitezi templjarji začeli graditi krščanski tempelj do bolj ali manj tragičnih ljubezni med domačimi dekleti in vitezi ali kasneje gospodarji dvorca Matzenau v bližnjih Prosenjakovcih. Tako kot ob sleherni znameniti zgradbi, tako tudi ob selanski rotundi. Zapisane ali zgolj spregovorjene. Na natečaju založbe Volosov hram je prevladala misel, naj ljudje, ki zgradbo tako ali drugače poznajo, uporabijo svoj umetniški navdih in kapelo ovekovečijo še leposlovno. Rotunda je bila namreč vse do danes bolj domena arhitektov in umetnostnih zgodovinarjev, ne pa tudi pisateljev. Iz natečaja je nastala knjiga z naslovom Selanska rotunda v besedi. “Glavna oseba” je tako postala cerkev, o njej pa so prekmurski in drugi, večinoma že uveljavljeni avtorji, izpisali vsak svojo zgodbo. Kot že omenjeno, o bojih s Turki na tem območju, o vitezih križarjih, ki so dali zgraditi cerkev s pomočjo domačinov, o zakladu, ki naj bi bil skrit nekje v podzemlju, o ljubezni, brez katere v takšni literaturi pač ne gre, pa še dve zgodbi, ki govorita o neposredni izkušnji z rotundo v današnjih dneh. Piscem ne gre za visoko jezikovno ali literarno izpovedovanje ampak za upodobitve, ki bi znale pritegniti še kakšnega obiskovalca. Ter vse tiste bralce, ki jim je še mar za ustvarjalnost davno pozabljenih stoletij.
Objavljeno: 23.10.2019 11:50:08
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:39:56
Še dandanes znajo ljudje povedati, da ob posebnih nočeh na področju bojev med Kobiljem in Motvarjevci, kjer danes teče ravna cesta, na tisti veliki ravnici zagorijo plameni turškega zlata in turških duš, ki blodijo v tuji deželi. Tudi ob selanski rotundi in v okoliških gozdovih blodijo tuje duše, ki iščejo pot domov.
Kakor svetlikajoči oranžno rumeni plameni svetijo in se iščejo še danes. Temu stari ljudje rečejo, da gori turško zlato in se iščejo tuje duše. Prav zares pa drži, da na mestu in v okolici rotunde izžareva posebno mila energija, ki dobrodejno in osrečujoče vpliva na obiskovalca …
Irena Šrajner: Selanska rotunda, str. 111
Izbrana besedila nam rotundo predstavijo na drugačen način kot kak zgodovinar ali umetnostni kritik, saj so v umetnosti dejstvom dodana tudi subjektivna opažanja in čustva. Poleg resničnih zgodovinskih in sodobnih okvirov predstavijo tudi njene različne obraze, zgodbe in odnose, ki so jih spletli obiskovalci v stiku s to staro zgradbo, ki naenkrat ni več le zgradba, pač pa zgodba.
Iz spremne besede Lučke Zorko, str. 117