Šele po koncu sončeve poti
Žanr | znanstvenofantastični roman |
Narodnost | finska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2008 |
Založba | Modrijan |
Zbirka |
Euroman |
Prevod |
Lili Potpara |
Ključne besede | Znanstvena fantastika |
Čedni, modrooki zlatolasec, homoseksualni fotograf Mikael, z vzdevkom Angel, nekega večera, nekoliko okajen, pred svojim blokom najde onemoglega troljega mladiča. Reši mu življenje in ga posvoji. Pri tem tudi trol do svojega rešitelja razvije zaščitniški odnos, ob tem pa oba, drug do drugega, začutita nekaj več tudi na spolnem področju. V bloku se dogaja še ena podobna zgodba. Mikaelov sosed ima namreč za “domačo žival” spolno sužnjo – Palomito s Filipinov. Mikael trola skriva pred svetom, ker pa je zaželen moški, ker ima več oboževalcev in ga obožuje tudi Palomita, ki vse opazuje skozi kukalo, je njegova skrivnost ves čas ogrožena. Mu bo uspelo obraniti sobivanje? Gre za izredno zabavno branje, znanstveno fantastiko, triler. Zanimiv je tudi stil pisanja, saj gre za kolaž iz omenjene pripovedi ter finskega izročila in mitologije, kar dodaja k mističnosti in občutku, da troli in druga skrivnostna bitja res obstajajo. Z vidika, koliko zveri (hudiča) je lahko v človeku in koliko človeka v zveri (hudiču), pa branje zareže do konca.
Objavljeno: 13.01.2017 15:15:48
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:32:51
Odmaknem se od vrat in mimo mene se plazi v dnevno sobo kot žival, ki se dela ravnodušno, v resnici pa je ostro na preži. Hodi po dveh tacah z dolgimi, vendar prožnimi koraki, ne tako kot človek, nekoliko je nagnjen naprej, zgornji taci pa drži proč od bokov – ah, hodi po prstih kot baletnik. Grem za njim in ga gledam, kako se brez napora po mačje požene na posteljo. Odidem v kuhinjo po skledico za kosmiče, jo napolnim z vodo in položim poleg postelje. Potem začnem pomivati tla kopalnice, čeprav me peklensko boli glava. Kaj za vraga jedo troli? Vrata delovne sobe pustim odprta, vključim računalnik, poženem brskalnik in vtipkam besedo TROL. (str. 15)