Senca drevesa : roman

Ob branju romana Senca drevesa se vrnemo v šestdeseta leta. Otroštvo takratnih otrok se precej razlikuje od otroštva današnjih, saj je bilo v tistih časih vsakodnevno druženje običajno. Otroci so se veliko igrali na prostem, hulahop obroči in kotalke so bili takrat pravi hit. O spolnosti se ni govorilo, vse telesne spremembe so bile zavite v plašč molka. Svojo pot je v Jugoslavijo našel tudi TV, ki pa si ga niso mogle privoščiti vse družine. Obdobje socializma je prinašalo mnoge dobrine in seveda tudi nepravilnosti.
V tem času živita pripovedovalka ter njena najboljša prijateljica Dava. Dava je bila ves čas drugačna od večine – oče ji je umrl, z mamo se je preselila v novo okolje in tako prišla tudi na novo šolo. Tam je otroci niso sprejeli medse, prijateljico je našla le v pripovedovalki zgodbe, ki nikoli ni omenjena z imenom. Njena mama je imela novega partnerja, Dava je čez čas dobila polbratca. Deklica je bila precej sočutna do ljudi, ki so bili odrinjeni na rob družbe ter do živali. Spoprijateljila se je celo s potepuškim psom. Čeprav ji v šoli ni šlo najbolje, je pisala najboljše spise v razredu. S pripovedovalko sta skupaj opazovali svet in se čudili vsemu. Dava je nekoč, v senci drevesa, omenila prijateljici, da se počuti nevidna, da ona niti sence nima …
Ob knjigi bomo tisti, iz starejših generacij, obujali spomine, mlajši pa bodo spoznali način življenja svojih staršev ali starih staršev. Roman za vse generacije.