Sestra Sigmunda Freuda

Goce Smilevski je makedonski avtor, rojen v Skopju leta 1975. Za roman Sestra Sigmunda Freuda, ki je pri nas izšel leta 2012 pri Cankarjevi založbi, je prejel nagrado Evropske unije za književnost. Nekaj let pred tem pa je njegov Pogovor s Spinozo dobil makedonsko nagrado za roman leta in si s tem zagotovil prevod v številne tuje jezike.
Na samem začetku romana Sestra Sigmunda Freuda avtor postavi provokativno vprašanje – ali je Sigmund Freud delno kriv smrti svojih štirih sester v koncentracijskem taborišču?

Dunaj, 1938. Nacistična Nemčija je okupirala Avstrijo, doktor Sigmund Freud pa je dobil dovoljenje, da sestavi seznam ljudi, ki bodo dobili izhodno vizo in z njim iz Avstrije odpotovali v London. Freud na seznam ni napisal imen svojih štirih sester, ki so bile pozneje deportirane v koncentracijsko taborišče. Tam se ena od njih, Adolfine Freud, spominja svojega življenja in tako pred bralci oživi Dunaj druge polovice devetnajstega in prve polovice dvajsetega stoletja ter življenje Sigmunda Freuda in njegovih sester. Znajdemo se v času precej drugačnem od današnjega. V času, ko je bila sramota nezakonskega otroka tako močna, da je bil samomor edina rešitev. V času, ko ženske niso smele študirati, ko so bili borci za pravice otrok, žensk in delavcev grobo zatirani in v času, ko so človeka zaradi najmanjšega zdrsa vedenja, ki ni ustrezalo idealom takratne družbe, strpali v ustanove, ki so bile bolj podobne zaporom kot bolnišnicam.
Adolfine je rojena v žalosti in v žalosti tudi živi. Njen oče je od matere toliko starejši, da bi ji lahko bil dedek. Od štirih sester in dveh bratov je Adolfine edina, katere življenje njena mati obžaluje. Že v rani mladosti se zaljubi v dečka, še bolj žalostnega kot je ona sama. Kasneje v življenju se njune poti zopet prepletejo, a zgodba žal nima srečnega konca. Adolfine prijateljuje s Klaro Klimt, sestro znanega slikarja Gustava Klimta. Klara je zavzeta zagovornica pravic zatiranih, hodi po tovarnah in se bori za pravice izkoriščanih delavcev, skrbi za ženske, ki jih je doletela usoda nezakonskih otrok, in na stara leta skrbi za Gustavovih 14 nezakonskih otrok. Sprva močno in ponosno Klaro udarci življenja počasi tako utrudijo, da se prostovoljno odpravi v Gnezdo, bolnišnico za duševne bolezni. Po krutem koncu zveze se ji tam pridruži njena prijateljica Adolfine. V nekajletnem bivanju tam spoznavata usode ljudi, ki so se hote ali nehote znašli na istem mestu.

Spretno napisan roman o usodah, bolečini človekove duše in nenazadnje družini.