Sestre — ni šans!

»Po kosilu sta Ashling in Alva pomili posodo. Ponudila bi jima pomoč, pa me je bilo sram, ampak prav tako nerodno je bilo sedeti za mizo z očkom, ki je srkal tretji kozarec vina in mečkal svojo kravatno iglo – z obžalovanjem moram priznati, da je človek, ki celo v nedeljah nosi kravatno iglo in Margaret je skušala sproščeno klepetati z mano. Vprašala je, katera je moja najljubša pop skupina, tipično vprašanje, ki ga odrasli zastavi najstniku. Kot bi vprašal otroka, v kateri razred hodi. Stavim, da sta Mageejevki nori na Boyzone. Stavim, da imata po spalnici nalepljene njihove posterje. Rekla sem, da me ne zanima pop, in veste, kaj mi je odgovorila? Spomnite se, da je Margaret Magee neverjetno neinteligentna ženska. Rekla je, kar ste najbrž ugotovili, da je to zelo zanimivo. Ni zelo zanimivo. Niti približno ni zanimivo. Je samo dejstvo in še to ne kakšno posebno dejstvo. Veliko najstnikov ne zanima pop, prav tako jih veliko tistih čez šestdeset ne igra tombole. Vzdržala sem se, da tega nisem rekla, kar mislim, da kaže na izredno samoobvladovanje. Včasih znam biti zelo samoobvladana. Oddahnila sem si, ko sta se dekleti vrnili iz kuhinje. Nikoli si nisem mislila, da bom vesela ob pogledu na ta par. Ashley je predlagala igro monopolija. Monopoli! Si me lahko predstavljate, da igram monopoli? Pa sem ga. Nisem hotela biti težka. Bila sem banka in sem zmagala.« (Cindyjin dnevnik, str. 64)

»Uboga mami je bila ves čas obeda zelo napeta. Richard jo je skušal pripraviti do tega, da bi spila kozarec vina. Glede na njeno stanje bi bil lahko bolj pameten. Z Alvo sva bili navdušeni, da sva lahko odšli v kuhinjo pomivat posodo. Groza me je bilo, da bo Cindy ponudila pomoč in dala mami in Richardu priložnost, da sta malo sama, vendar je ni ponudila. Ne vem, ali ve za dojenčka, in če ne ve, bi bilo strašno, če bi Alva kaj bleknila.
Prinesla sem kavo in v jedilnici je bila tišina. Ne samo, da nismo govorili. Bilo je, kot da se še nikoli ne bi srečali. Bila je takšne vrste tišina, na kakršno morda naletiš v zdravniški čakalnici, polni tujcev, ki nimajo ničesar reči drug drugemu. Predlagala sem monopoli, bolj da bi prebila led kot zaradi česa drugega. Cindy so se zasvetile oči kot majhnemu otroku. Dobro, sem pomislila, odkrila sem nekaj, kar ji je všeč.
Lahko si banka, je Alva zelo velikodušno rekla Cindy, medtem ko je razgrinjala igralno ploščo.
Bila je banka in je goljufala.« (Ashlingin dnevnik, str. 95-96)