Severni sij
Žanr | družbeni roman, zgodovinski roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2012 |
Založba | Modrijan |
Ključne besede | Duševne motnje, Mariborčani, Zgodovina |
Glavnemu junaku romana Josefu Erdmanu se življenje zaplete, ko na novega leta 1938 dan zaradi poslovnega sestanka v Mariboru izstopi iz vlaka. Je avstrijski državljan, po poklicu trgovski potnik, na Maribor pa je njegov spomin ohranil nekaj utrinkov, saj je tu preživel krajše obdobje otroštva. Lastno izkušnjo so nadgradili slavospevi iz ust njegovih staršev, na katera je mesto naredilo močan vtis. Oče in mati sta ga omenjala kot svetlo in zračno mesto, Josef pa je zelo drugačnega mnenja. Nelagodje, ki se ga poloti ob izstopu z vlaka, se stopnjuje in občasno preraste v pravo paranojo, kot pravi sam, ga je v nekem trenutku obšla »kot britev ostra in jasna misel, da je zaprt v to sobo« in »v to mesto« in da nikoli več ne pride ven. Torej kletka oziroma provincialna mišelovka, kot se sam izrazi. Poleg natančne analize Erdmanove osebnosti ter njenega postopnega razkroja se avtor podrobno posveti tudi drugemu glavnemu junaku romana, Mariboru. Bralec spoznava mesto izpred skoraj osemdesetih let od trenutka, ko se piše ta predstavitev, in naleti na drugačna poimenovanja ulic, trgov in predelov. Če je prebivalec tega mesta, mu to morda povzroči nekaj težav ali pa v njem spodbudi raziskovalno žilico, da bi ta poimenovanja uskladil s svojim poznavanjem mariborske urbanistične strukture. Zelo pomemben je tudi prikaz družbenih razmer v mestu, sploh pa duh časa, kot ga je ujel pisatelj. Omeniti je potrebno tudi ljubezensko zvezo, v katero se Josef zaplete in je pomemben razlog, da ne more zapustiti mesta. Marjetica je moderna, emancipirana mlada ženska, poročena z moškim, ki jo dolgočasi. Tudi v njej je neka duševna motnja, ki pride do izraza pri pitju alkohola. Josef njej v njen bran izjavi: »Vsak od nas nosi v sebi klico blaznosti.« – in ne bi se mogla bolj strinjati z njim!
Objavljeno: 03.11.2016 11:00:17
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:31:59
“Jutro. Soba je vsa v neredu. Margerita je pred kakšnima dvema urama odšla. Za seboj je pustila tak prazen prostor, soba se mi zdi velika kot dvorana in kaplje vode, ki neusmiljeno tolčejo ob kovinsko dno iz pokvarjene pipe, odmevajo s silnimi udarci med temi stenami. Ob dveh zjutraj je potrkala. Nisem se mogel takoj prebuditi. Nestrpno je trkala po vratih. Prišla je z ruskega večera. Pri vratih se me je oklenila s tako močjo, da sem se ustrašil zanjo. Ljubi moj, ljubi moj, je neprestano govorila. Potem je sedla na posteljo in vsa se je tresla. Mislil sem, da se ji je kaj hudega zgodilo. Z nerodnim božanjem sem ji skušal pomagati. Ugasni luč, je rekla. Slekla se je. Pod odejo se je stiskala k meni. Tu mi je dobro, je rekla, tu mi je toplo. Te je kdo videl? sem vprašal, pa mi je z roko zatisnila usta. Nič ne govori, je šepetala, nič ne govori. Zjutraj se je spet oklenila mojega vratu. Kakor da nikoli v življenju ne bo več odšla.” (str. 66)