Seyvoz

Med letoma 1948 in 1952 je bil za potrebe hidroelektrarne za tedanji čas v Savojskih Alpah zgrajen najvišji jez v Evropi. Na gradbišču je delalo na tisoče delavcev, 52 med njimi jih je izgubilo življenje na delovišču. V kratkem, ampak zelo intenzivno napisanemu romanu se prepletata zgodbi iz preteklosti in sedanjosti. Ritem pripovedovanja okrepi še dejstvo, da sta zgodbo napisali dve avtorici.
Inženir Tomi se po sedmih urah vožnje iz Pariza znajde v vasi Seyvoz, da bi preveril pravilnost delovanja strojev. Tam ni nikogar, ki bi ga pričakal. V treh dneh se mu pred očmi odvrtijo zgodbe vaščanov, ki se sicer upirajo zapustiti domove, ampak so proti velikemu kapitalu nemočni. Ko s cerkve snamejo zvonove, izkopljejo krste njihovih pokojnikov, jim prerežejo telefonske žice in na vrata županstva nalepijo urnik razstreljevanja hiš, spoznajo, da je res vsega konec. Okrog 500 prebivalcev vasi je bilo za piškave odškodnine prisiljenih zapustiti svoje domove in obdelovalno zemljo. 28. aprila 1952 je vas Tignes (v romanu poimenovana Seyvoz) v Savojskih Alpah izginila pod vodo. Roman je izšel ob 70. obletnici potopitve vasi.