Shotaro : deček, ki je hotel postati samuraj

Zgodbo o dečku Shotaru, ki je hotel postati samuraj je napisala Maria Giulia Cotini. Rodila se je leta 1980 in je že od rojstva invalidna. Hoditi ne more, težave ima z rokami, vidom in sluhom. Obožuje pa borilne veščine. Pri desetih letih je postala prva invalidna deklica, ki je karate trenirala v telovadnici skupaj z običajnimi otroki. Z odliko je diplomirala iz zgodovine religij. Tako nepozabno zgodbo o odraščanju dečka Shotara, predvsem pa o teži odraščanja z invalidnostjo lahko napiše samo nekdo, ki se je s tem soočil tudi sam. Tako ona kot Shotaro sta se soočala z osamljenostjo, nesposobnostjo odnosov s sovrstniki, brezbrižnostjo in nesramnostjo nekaterih učiteljev. Obema je skupna tudi naklonjenost in predanost staršev in oba sta našla smisel življena v ukvarjanju z borilnimi veščinami. S pomočjo borilnih veščin sta pridobila samozavest in odprla se je pot do lažjega in s prijatelji obkroženega življenja. Zato je zgodba posvečena vsem tistim, ki želijo slediti svojim sanjam, in jim skuša pomagati, da bi se jim uresničile. Pri tem pa sta ključni zbranost in zaupanje v lastne sposobnosti. Shotaro bi zaradi svoje invalidnosti namreč moral postati menih, želel pa si je postati samuraj, kot njegov oče. On pa pogumno in odločno pokaže, da za dobrega bojevnika sploh ni nujno, da ima popolno telo. Strašni daimyovi vojaki namreč opustošijo vas, Shotarov oče izgine neznano kam, vse je videti izgubljeno, dokler se Shotaro s svojimi prijatelji in podporniki ne odloči stvari vzeti v svoje roke. In tako, kot je napisano v knjigi, gre res za nepozaben pustolovski roman iz ust prave bojevnice, tako v športu kot življenju.