Shuggie Bain
Žanr | družinski roman (tudi rodbinski) |
Narodnost | angleška literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2022 |
Založba | Mladinska knjiga |
Zbirka |
Roman |
Prevod |
Jerca Kos |
Ključne besede | Alkoholizem, Družina, Matere in sinovi, Odraščanje, Otroštvo, Revščina |
Tragika nekega otroštva
Shuggie Bain je prvenec škotskega pisatelja Douglasa Stuarta, zanj je v desetletje dolgem ustvarjalnem procesu snov zajemal iz lastnega otroštva, pot k mednarodnemu uspehu pa mu je tlakovala bookerjeva nagrada. V izvrstnem slogu napisana družinska zgodba nakaže zgodovinske okoliščine in naslika življenje v revni soseski, v ospredje pa postavlja presunljive intimne usode. Naslovni literarni lik, nežen in rahločuten deček, izključen iz otroške igre kot tihi opazovalec pestuje misel o lastni drugačnosti, na katero ga nenehno z neusmiljenimi zbadljivkami opozarja še okolica. Središče njegove naklonjenosti in pozornosti je mama Agnes, ki so jo zveza z napačnim moškim, poteptan ponos in nenehna razočaranja pahnila na dno, v globoko odvisnost od alkohola. Ujeta je v začaran krog popivanja, jutranjih streznitev in opotekanja v nov dan, pod bremenom katerega ponovno kloni v alkoholni omami. Posebej ganljivi so tisti deli romana o Shuggiejevi prizadevni skrbi za mamo, doživeto opisani so otrokovi strahovi, na kakšen prizor bo naletel ob vrnitvi iz šole, hkrati pa v njem tli upanje, da bo Agnes trezna. Takšni trenutki sreče so redki in zato zanj še posebej dragoceni, takrat zadržuje dih, da se ne bi prehitro razblinili.
Objavljeno: 04.02.2023 12:45:30
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:51:56
Ošinil je mamo. Kdaj jih je opazila? Pogledala ga je, potegnila dim iz cigarete, in ne da bi se ozrla k oknu, stisnila skozi zobe: »Na tvojem mestu bi kar plesala naprej.«
»Ne morem.« Nabirale so se mu solze.
»Saj veš, da zmagajo samo, če jim to dovoliš.«
»Ne morem.« Roke in prste je imel še vedno razkrečene in negibne, kot posušeno drevo.
»Ne privošči jim zadoščenja.«
»Mami, pomagaj. Ne morem.«
»Ja, lahko.« Še naprej se je smehljala s stisnjenimi zobmi. »Glavo pokonci in daj jim vetra.«
Ni mu znala pomagati pri matematičnih nalogah in včasih ni zmogla niti pripraviti večerje, a Shuggie je ob pogledu nanjo doumel, da je to tisto, v čemer je dobra. Vsak dan je naličena in počesana z visoko dvignjeno glavo zlezla iz jame. Kadar se je v pijanosti osramotila, je naslednji dan vstala, si oblekla najelegantnejši plašč in pogledala svetu v oči.
(str. 319-320)