Sidrišče spomina

Mama Klavdija, tržaška Slovenka in upokojena učiteljica v slovenski šoli, je po padcu in zdravljenju v bolnici potrebna nege in družbe hčerke Lidije, ki že leta živi v Ljubljani. Roman Sidrišče spomina Eveline Umek ni samo tenkočutno napisana zgodba o zbliževanju ostarele matere in njene odrasle hčerke ob slutnji dokončnega slovesa. Je predvsem intimna izpoved Lidije, ženske, ki po maminem padcu v sebi temeljito predeluje pogosto nerazrešene odnose s svojimi bližnjimi in navezanost na okolje, v katerem živi. Sprašuje se o tem, kakšna je kot hči, partnerica, mati, kako jo je zaznamovala tragična izguba brata in očetova smrt, kaj ji pomeni rojstno mesto Trst in kaj Ljubljana. Ob prepletanju življenjskih zgodb žensk treh generacij (mame Klavdije, hčerke Lidije in vnukinje Monike), v katerih prevladujejo splošno človeške teme (smrt, žalovanje, odnosi med družinskimi člani, navezanost na rojstni kraj …), je v romanu tudi veliko aktualnih tem, vezanih na konkretne družbene razmere (razpadanje narodnostno mešanih zakonov v času osamosvajanja Slovenije, mladi, ki iščejo delo v tujini, asimilacija Slovencev v Trstu …). V pisani paleti številnih motivov prevladuje iskanje lastne identitete, doma, sidrišča, trdne točke, iz katere delujemo, osi, ki omogoča uravnoteženo vrtenje našega vsakdanjega sveta. Lidija svoj duhovni dom, svoje sidrišče in identiteto najde v ohranjanju spominov, čarovnije, ki ohranja žive tako naše pokojne in njihove svetove kot minule trenutke lastnega življenja. Ali kot ugotovi Lidija v zadnjem stavku romana: “To skrinjo zakladov lahko odpre kadarkoli in se potopi vanje.” Roman, ki ga bodo kot skrinjo zakladov gotovo z veseljem odprli številni bralci in se potopili vanj.