Sin in sin

Sin in sin z romanoma Starec in Jaz in Jaz sam tvori avtobiografsko trilogijo slovenskega umetnostnega zgodovinarja Sarivala Sosiča. V zgodbi se avtor osredotoči na vpliv glasbe na družbo, ki umetniku nudi možnost upravičevanja lastnega obstoja. S tem se nekoliko odmika od avtobiografskega k idejnemu romanu. Sin in sin se kot pripovedovalca izmenjujeta, prvi sin igra violino, mlajši pa je pevec, a skupaj tvorita celoto (umetnost). V prvem, realističnem delu, spremljamo mladost obeh sinov, preden sta se začela ukvarjati z umetnostjo. Drugi pravljični, utiopični del, prikazuje majhni gorski vasici, kjer je njuna umetnost slišana, cenjena, sprejeta, idealizirana. V tretjem delu sledi njeno nasprotje, antiutopična industrijska pokrajina, kjer ljudje z okroglimi ustnimi odprtinami krulijo, skozi cev pa se jim v telo dovajata hrana in kisik. Tam za umetnost ni posluha in zato v takšnem svetu prvi in drugi sin ne moreta obstati. Zaključni del predstavlja združitev obeh sinov. Roman Sin in sin zahteva izkušenega bralca, saj so stavki pogosto dolgi, prehodi med obema pripovedovalcema pa zabrisani. Sosiču s temi prijemi uspe ustvariti izrazito ritmično besedilo. Sin in sin po slogu spominja na glasbena dela, ki predstavljajo najmanj oprijemljivo vrsto umetnosti. Zgodbo lahko razumemo tudi kot avtorjevo pot umetnika. Hkrati pa roman opozarja na moč umetnosti, ki ni vedno otipljiva, a je za posameznika odrešujoča.