Sipje kosti

O davno morje, ves pijan sem od glasu,
ki vre iz tvojih ust, ko se odpro,
kot zvon zeleni in se nazaj
poženejo in raztope.
Poletij mojih daljnih tihi dom
bil tik ob tebi je, to veš,
v deželi, ki v njej sonce žge
in zoblačijo zrak komarji.
Pred tabo, morje, danes kot takrat okamenim,
a vreden zdaj ne zdim
se več slovesnega svarila, ki tvoj dih
mi ga šepeče. Ti si prvo mi odkrilo,
da drobceni utripi
mojega srca bili so bežni hipi
tvojega in da na dnu je bil
tvoj tvegan zakon: da prostran si in drugačen,
hkrati pa zgoščen:
in se tako izpraznim vsakršne nesnage,
kot ti počneš, ko zmečeš prek peščin
med plutce, alge in morske zvezde
nekoristne razvaline svojih globočin.