| Žanr | družbeni roman |
| Narodnost | švedska literatura |
| Kraj in leto izida | Maribor, 2024 |
| Založba | Pivec |
| Zbirka |
Branje |
| Prevod |
Iva Klemenčič |
| Ključne besede | 20. stoletje |
Sistem, tako veličasten, da zaslepi je četrti roman švedske pisateljice Amande Sofie Svensson, skrivnostna družinska saga, ki prepleta filozofske koncepte in znanstvena dognanja s človeško intimo. V romanu spremljamo usodo trojčkov, Sebastijana, nevrologa zaposlenega na inštitutu, ki se ukvarja s kognitivnim razvojem, Clare, raziskovalne novinarke, ki se v trenutnem navdihu odpravi na Velikonočni otok in Matilde, ki s svojim partnerjem in njegovo hčerjo živi na švedskem podeželju.
Avtorica z odličnim pripovednim slogom in na trenutke zaslepljujočo strukturo opisuje usodo trojčkov, sorojencev, ki niso vedeli kateremu od njih se je prvi jok zataknil v grlu. Ko bodo odkrili dobro varovano skrivnost, se jim bo življenje obrnilo na glavo…
Za roman Sistem, tako veličasten, da zaslepi, ki ga pisala šest let, je prejela nagrado Per Olov Enquist, namenjeno mladim avtorjem, in literarno nagrado časnika Svenska Dagbladet ter bila nominirana za nagrado Tidningen Vi. Leta 2023 je bil roman nominiran za bookerjevo nagrado.
Objavljeno: 10.03.2025 20:24:29
Zadnja sprememba: 13.03.2025 10:02:05
“Sem Američan, ne budist, zato sem se zelo težko sprijaznil z dejstvom, da se ne da nič narediti. Veš, da smo podjeten narod. Kar je eden razlogov, zakaj nam je v tako kratkem času uspelo zjebat toliko sveta. Dolgo sem bil optimist. Celo idealist. Ampak idealizem je droga, Clara, opij sodobnega sveta. veta ne moreš rešiti z varčnimi žarnicami. Sveta ne moreš rešiti s tehnologijo. Sveta ne moreš rešiti niti z radikalnimi političnimi rešitvami. Mogoče bi uspelo, če bi pobili polovico prebivalstva, uvedli strog nadzor rojstev in se preselili nazaj v jame. Ampak to bi bil fašizem, ne? Summa summarum, Clara, prepozno je. Ugriznili smo v prepovedani sadež in moramo sprejeti posledice. Ko sem to spoznal, sem se nehal boriti. Odkar sem prišel sem, me v bistvu ni več strah. Še vedno pa sem žalosten, da tega planeta ne bom mogel predati otrokom, ki jih ne bom nikoli imel.”
(str. str. 176)
