Sive čebele

Andej Kurkov je ukrajinski pisatelj, ki piše v ruskem jeziku. Čeravno za svoje umetniško izražanje uporablja ruščino, pa bi težko rekli, da je pro rusko usmerjen. Kvečjemu obratno, česar pa v romanu Sive čebele nikakor ne poudari. V samem romanu se avtor ukvarja predvsem z absurdnostjo situacije, v katero je bil zaradi političnih interesov vojskujočih se držav postavljen glavni junak. V sivo območje, s katerega nemočno opazuje konflikt, ki se dogaja dobesedno pred njegovimi očmi, zraven pa upa, da po spletu okoliščin ne bi postal ena od njegovih žrtev. Tudi ko se odloči, da bo zavoljo čebel začasno zapustil sivo območje, se zdi, da tej (ne)pripadnosti ne more ubežati. Tujega se počuti tako med Ukrajinci kot tudi med krimskimi Rusi ter celo Tatari. Zaveda se, da med njih ne sodi, prav tako pa od njih ne pričakuje, da bi ga morali sprejeti. Pravzaprav si želi samo tega, da bi njegove čebele, ki jih vozi s seboj, čim bolj v miru opravljale svoje delo nabiralcev medu. Najrajši kar doma v sivem območju, ko to še ni bilo sivo. Čeprav gre za vojni roman, bi bila morda pravšnja oznaka zanj protivojni, v vsakem primeru pa gre za odlično, marsikdaj pa tudi z žlahtno ironijo podprto, branje. Zelo priporočam!